Saj je bil samo splav

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Ponedeljek, 24. januar 2011, 7:20
Image

Verjetno bi bil "defekten". Hvala Bogu, da se je to zgodilo v prvem trimesečju. Saj to še ni bil zares otrok. Čim prej spet zanosi, pa boš pozabila. Saj je bil samo splav. Vam zveni znano? Kolikokrat ste že slišali to?

Ko prijatelji, družina, znanci in sodelavci izvedo za vašo izgubo, čutijo potrebo, da morajo nekaj reči. Počutijo se nelagodno in negotovo. Prav zagotovo vas ne želijo spraviti v jok. Storiti želijo nekaj, s čimer bi vas potolažili in vsaj malo spravili v dobro voljo.

Prepričani so, da s tem ko zminimizirajo izgubo (šele začetek nosečnosti, ni bil še zares otrok, samo splav) tudi vam pomagajo, da bi čutili tako. Ali pa vam želijo prikazati svetlo stran (defekten, narava opravi svoje, ni bil pravi čas), morda celo ponudijo nasvet (ponovno zanosi, ne misli na to, le sebe mučiš).

Najbližji ne vedo, kaj naj rečejo ob izgubi otroka.

Vi pa ste še bolj žalostni. Želite si, da bi prišel nekdo, ki bi jim preprosto zalepil usta. Pa vendar si tudi oni ne želijo, da bi vas užalili. Želijo samo nekaj reči. Ne vedo pa, da bi že preproste besede: »Žal mi je za izgubo tvojega otroka. Prosim povej, če lahko kar koli storim zate,« naredile ogromno.

Če se le da, ignorirajte njihove dobronamerne »nasvete«. Če zmorete, le pokimajte in odidite stran. In ko boste pripravljeni, jim povejte in razložite, kaj naj drugič storijo v takšni situaciji, da ne bodo ponavljali iste napake.

This block is broken or missing. You may be missing content or you might need to enable the original module.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Ponedeljek, 24. januar 2011, 14:31

Ja, ampak nekateri nočejo slišati, da nam ni ok kar govorijo. Jaz sem bila po izgubi otroka do konca sesuta. Počutila sem še kot škatla, ki jo je nekdo prevrnil in se je vsa njena vsebina raztresla in zmešala. Postala sem drugačna - izgubljena, žalostna, ničesar v življneju si nisem želela kot le smrt. In to več mesecev. Ko pa sem kolegici omenila, da me njene besede bolijo mi je rekla, da sem preveč občutljiva in da vse to jemljem preveč osebno. Moj otrok je umrl. Kako naj ne jemljem osebno?!
Nekateri ne razumejo in nočejo razumeti...

Torek, 25. januar 2011, 10:59

Kaj pa je bilo tisti kar te je dvignilo pokonci, če smem vprašat?

Torek, 25. januar 2011, 11:26

Najprej sem potrebovala mir, da so me vsi pustili pri miru - kakšen mesec. Nobenih obiskov, nobenega človeka - razen moža. Bolečina je bila prevelika, nisem zmogla še poslušati, gledati drugih.
Potem pa sem potrebovala pogovor o mojem otroku. Kdor je bil zaradi vljudnosti tiho, me je še bolj prizadel. Starši mrtvih otrok zelo radi govorimo o njih. To je vse, kar imamo. Če se o teh otrocih govori imamo občutek, da so z nami, da niso pozabljeni, da so pomembni tudi za druge. O mojem sinu sem govorila vsakemu, ki me je hotel poslušati - tudi prodajalkam v trgovini, ki sem jih prvič videla. Verjetno je bil to moj proces žalovanja in notranjega očiščenja, napredovanja. Vsak žaluje po svoje.
Pomagale so mi besede: žal mi je, da se ti je to zgodilo, če potrebuješ pomoč, mi sporoči ipd. Besede kot so: [u]razumem te[/u] (Pa ja! Bedarija. Nihče, ki tega ni doživel, ne razume.), [u]saj si mlada, boš imela še otroke [/u](In? Tudi, če jih bom imela še 10, bo ta manjkal. VEDNO. On je bil zdaj na vrsti, da se pridruži naši družini.), [u]je že za nekaj prav, da se je to zgodilo, Bog te ima rad[/u] (možno, a tega zdaj ne čutim, ne govori mi tega), [u]čim prej zanosi [/u](Zakaj? Da bo tebi lažje in ti končno ne bo treba več govoriti o tej zoprni temi?), [u]bolje, da je umrl zdaj, kaj pa če bi bil invalid ali zaostal[/u] (Svojega otroka ljubim z vsem srcem in sprejela bi ga takšnega kot bi bil. Zame ta otrok ni napaka v nobenem primeru.), [u]še dobro, da se nisi imela možnost na otroka navezati[/u](v devetih mesecih nosečnosti, ko sem se vsak dan 24 ur na dan veselila tega otroka, se z njim pogovarjala, mu pela, z mislijo nanj kupovala opremo, oblačila in opremljala sobico, čutila njegove gibe in ga spoznavala že ko je rasel v trebuhu, nisem navezala nanj?)Otroka sem se neskončno veselila in zavedala sem se, da v meni ne raste kamen, pač pa živo bitje, otrok, ki je nastal iz mene in mojega moža, nastal je iz ljubezni) ipd. so zelo zelo bolele. S takšnimi ljudmi potem sploh nisem več govorila o tej temi, ker sem videla, da pač ne dojemajo. Nisem jim zamerila, ker sem vedela, da mi hočejo le dobro, bolelo pa je vseeno in to zelo. Počutila sem se nerazumljeno in nesprejeto. Prav zaradi tega mnoge mamice, ki jih poznam, zanikajo svoje mrtve otroke pred drugimi ljudmi, ker imajo dovolj \"neumnih\" pripomb in bolečine, nerazumevanja.

Na dolgo sem se razpisala, a upam, da ti bo pomagalo, ko se boš soočal s starši, ki smo utrpeli to grozljivo, absurdno in nerazumljivo izgubo.

Torek, 25. januar 2011, 13:06

Lana, hvala za odgovor.
Se mi zdi, fajn, da to tako poveš, ker v srečanju ob taki situacijah, dostikrat se ne ve kaj rečt in potem rečeš take \"tipične\" fraze, ki pa lahko situacijo še poslabšajo. Je pa res, kot si napisala, da to rečejo z dobrim namenom, namenom tolažbe.

Torek, 25. januar 2011, 22:27

A, me je odrezalo. Sem bila predolga. :D

Ja, kar sem še želela napisati je bilo, da vem, da sem se razpisala na dolgo, a upam, da bo v pomoč ob srečevanju z nami, ki smo utrpeli to grozljivo, absurdno in nerazumljivo izgubo.

Maja Vovk
Sreda, 26. januar 2011, 8:36

Lana se strinjam, da nihče, ki tega ni doživel ne razume. Tudi sama nisem razumela, dokler se ni zgodilo meni. In zato poskušam razumeti tudi takšne odzive, čeprav so boleči.

Tudi mene je bolelo, ko sva od najbližjih doživela ignoranco (kot da se ni nič zgodilo, kot da otrok ni nikoli obstajal), ko sva poslušala komentarje v stilu, kako sem občutljiva, da sem splavila (Ja halo, verjetno je bila pa to res moja želja...), kako midva še nisva družina, ker sva \"brez otrok\" ...
In sem rabila kar nekaj mesecev, da sem se spravila k sebi.

Zato je pa treba o tem govoriti, pa čeprav bo mogoče samo 1 tak, ki bo zaradi tega reagiral drugače.