Resnice in zmote vzgoje: Discipliniranje

Četrtek, 6. maj 2010, 1:00
Image

Discipliniranje je v vzgoji trenutno način spopadanja z otroškim vedenjem, ki slovi kot »ta prava« vzgoja. Posledica nediscipliniranja naj bi bili neukročeni in neobvladani dvoletniki, ki prerasejo v še težavnejše sedemletnike.

Z nezaželenim vedenjem se je potrebno spopasti in otrokovo vedenje obvladati, pravi Elizabeth Pantley ter nadaljuje, da bomo le tako pomagali otroku, da se razvije v zdravo osebnost.  

Pa si poglejmo discipliniranje malce bolj pod drobnogledom in poskusimo ugotoviti, ali vse to v resnici drži. Najprej razmislimo, ali ima kaj skupnega s kaznovanjem. To pomeni povzročiti bolečino (fizično, psihično ali socialno) z namenom otroka nekaj naučiti. 

Tipične oblike kaznovanja so vpitje, grožnje, žalitve, pridiganje in tepež. Kaznovanje ne deluje, ker je povezano z maščevanjem in povzročanjem trpljenja, ne pa z učenjem dobrega vedenja. Če bi kazen delovala, bi bili vsi tepeni otroci najbolje vzgojeni, v resnici pa so največji nasilneži. Če bi kazen delovala, zapori ne bi bili polni povratnikov. Če bi kazen delovala, nam ne bi bilo treba znova in znova kaznovati otroka za iste prestopke. 

Kaznovanje poškoduje odnos med otrokom in staršem, poleg tega povzroči jezo, zamero, maščevalnost, strah ali pa podrejanje in pasivno agresivnost pri otroku. Kazen je izkazovanje moči in nadzora močnejšega nad šibkejšim. Namesto da bi otroka učila, ga preplavi s strahom in bolečino, kar pa doseže ravno obraten učinek: otroku onemogoči, da bi se iz izkušnje resnično učil. Nauči se le to, da se je v izogib ponovni kazni bolje podrediti, da močnejši obvladujejo šibkejše, da se lahko spravlja nad šibkejše in da se konflikte rešuje z močjo in silo.

Kazen v vzgoji je škodljiva in se ne obnese.

S tem se strinjajo vsi strokovnjaki, tudi zagovorniki discipliniranja. Kot alternativo kaznovanju ponujajo discipliniranje s tipičnimi tehnikami, kot so odmor in posledice. Te naj ne bi imele vseh škodljivih posledic, kot jih ima kaznovanje.

Pa je to res?  

ODMOR

Najbolj znana in priporočena tehnika discipliniranja je odmor. Žal pa tudi najbolj kontradiktorna.

Elizabeth Pantley (zagovornica tehnike) pravi, da z odmorom:  

- takoj prekinemo grdo vedenje. Kaj moramo res otroka odvesti v drug prostor in ga tam pustiti, da prekinemo vedenje, ki je nesprejemljivo? Kaj ni prekinitev to, da otroka fizično ustavimo na licu mesta in ne dovolimo, da vedenje nadaljuje (tepe, uničuje …)?

- otroku damo čas, da se ohladi in pomiri. No, pa poglejmo, kako se vi pomirite in ohladite? Ali tako, da vas (proti vaši volji) zaprejo v prostor, kjer morate biti sami tako dolgo, da se pomirite? To nas ukloni (polne občutkov sramu, bolečine in jeze). Pomiri nas, če smo v resnici slišani (ne pa nujno tudi uslišani, da ne bo nesporazuma!), če se lahko izrazimo, povemo, kaj nas muči, in nas drugi poslušajo, razumejo in jemljejo resno. 

- tudi starši dobimo možnost, da se ohladimo in pomirimo. Torej z drugimi besedami: ko smo razburjeni zaradi nečesa, kar je naredil naš otrok, odstranimo otroka, da se lahko pomirimo. Vidite, kam merim, kajne? Otroka učimo, da ko bo imel moč, bo lahko odstranil druge, kadar ga bodo jezili in mu šli na živce. Mar želite to naučiti svojega otroka? 

Pa ne samo to, poleg tega z odmorom učimo, da jeza ali frustracija nista dobri, da ju je treba zatreti in ne izraziti. Otroka uči, da ga takega nočemo videti in nimamo radi: "pojdi stran in pridi, ko se boš spet lepo vedel". 

Lepo vzgojeni otroci niso nikoli jezni, frustrirani. Kaj res? Še ne veste, od kod glavobol, čir na želodcu in visok pritisk v odraslosti? Neizražena jeza nas »požre« od znotraj. Nikar tako: učite jih raje, da je tudi jeza dobra, da ti pove, da nekaj potrebuješ zase in da to lahko izraziš na spoštljiv način. Naj si avtorji, kot so Elizabeth Pantley, dr. Sears in še mnogi drugi, še tako trudijo upravičiti tehniko odmora, je to vrsta kaznovanja in torej v svoji osnovi ne uči, ampak kaznuje.  

Če otrok torej udari vrstnika in ga odpeljete na odmor, ga s tem torej naučite lepega vedenja? Ne, s tem ga kaznujete. Kaznovanje pa čustveno poškoduje (že tako z močnimi čustvi preplavljenega) otroka. Če ga želite učiti, preskočite kazen in preidite takoj na učenje. 

Nekako takole: • Najprej pomagajte otroku, da se pomiri. Razburjen otrok ne more misliti trezno (tudi odrasli ne).

• Potolažite žrtev (nekateri zagovarjajo pristop, da vedno najprej potolažimo žrtev in ignoriramo napadalca. Ignoriranje je kaznovanje in oblika odmora. Našo pomoč potrebujeta oba in odločimo se, h komu najprej pristopimo.)

• Otrok, ki se grdo vede, prav tako potrebuje vašo ljubezen. Ne pustite ga samega. Pomagajte mu, da se pomiri in se zopet poveže z vami. To ni čas za očitke in pridiganje, ampak čas, da z vsem sočutjem, ki ga zmorete, razumete, da tudi njemu ni lahko (da si je npr. res želel neko igračko in da ga je to tako močno prizadelo). Ne iščite rešitev, samo sočustvujte. 

• Zdaj pa sledi učenje: kaj si želel, kako lahko to izraziš spoštljivejše in kako se lahko dogovorita?  

• Tudi žrtev učite, da se brani (spoštljivo seveda, ne z nasiljem): umakni se, če te hoče udariti, povej, da to boli! 

• Vrnite jim odgovornost, ne rešujte sporov namesto njih, bodite pa zraven in zagotovite spoštljivo komunikacijo. 

• Bodite ob otroku, ko se spopada s frustracijo, razočaranjem, žalostjo. Dovolite, da se izrazi. Tudi ta čustva so del življenja.  

 

POSLEDICE

In potem so tu posledice.

Naravne posledice so nam do neke mere vsem jasne in sprejemljive. Se pa starši močno razlikujemo v tem, kje je naša meja: do kod pustimo, da otroka učijo naravne posledice, in kdaj presodimo, da bo škoda tako velika, da je potrebno poseči vmes? 

Vsem nam je jasno, da ne pustimo otroka na cesto (in dopustimo, da ga po naravni posledici zbije avto). Kaj pa če hoče skakati po lužah, mu boste pustili? Če pozabi šolske potrebščine, mu jih boste nesli v šolo? Hoče na mraz brez tople obleke, boste dovolili? Noče jesti zajtrka, boste tolerirali? Noče pisati domače naloge, boste reagirali? Tu smo si v odgovorih različni.  

Kaj pa »logične« posledice? Te se ne zgodijo same, ampak jih uveljavijo starši. In ker tako ali drugače otroku povzročijo neprijetnost, kakorkoli že obračamo, v resnici so oblika kaznovanja. 

In takoj boste protestirali: kaj pa če otrok ne pospravi svojih igrač in jih pusti sredi dnevne sobe? Kaj ni pravilno, da mu jih vzamemo in spravimo za en dan ali teden? Recimo, da vi pozabljate svoja očala vsepovsod po stanovanju. Bi si želeli, da vam jih skrijejo za en teden? Vas to ne bi prizadelo? Kaj ne bi bilo spoštljivejše, da bi vas najprej na to opozorili, se z vami pogovorili, skušali najti rešitve, potem pa bi vam kupili trak, da bi si jih pripeli okoli vratu ali kaj podobnega? 

Kaj ni spoštljivejše, da ko začne otrok razmetavati svoje igrače po dnevni sobi, rečete stop? In potem poveste otroku, da vi ne boste pospravljali za njim in da hočete, da je do kosila dnevna soba spet pospravljena. In potem skleneta dogovor, ki ustreza obema. Lahko mu pripravite škatlo, kamor potem hitro pospravi igrače, ali pa bo imel tudi otrok kakšno pametno idejo.  

V redu, naslednjič se boste torej dogovorili, kaj pa danes? Vi hočete, da že danes pospravi razmetano dnevno sobo, otrok pa vas ignorira: to je bitka moči. Zapomnite si, to je največja past starševstva, izogibajte se bitkam moči na kilometre daleč, kajti v bitkah je vedno nekdo poražen. Če želite zmagati, morate uveljaviti svojo voljo (saj veste, grožnje, posledice, kazni in navsezadnje gola moč in prisila), pa boste dobili bitko in izgubili vojno.  

Poskusite z vsemi spoštljivimi sredstvi, ki vam padejo na pamet: po navadi malo sočutja in ponujena pomoč delata čudeže. Je pa res velik nered, a ti pomagam? Daj, pospraviva skupaj! Ali pa malo humorja: u, spet imamo tornado v hiši! Ali pa mu pustite malo časa in ga pozneje spet spomnite, da vas res moti in želite pospravljeno dnevno sobo. Če nič ne deluje, potem pač pospravite sami (tokrat, naslednjič boste igro ustavili in se dogovorili). To ni razvajanje (razvajanje je, če pospravljate za otrokom vedno znova in znova), ampak zavestna odločitev, da ne boste za ceno pospravljene dnevne sobe žrtvovali otrokove dobrobiti in ga v to prisilili. Ko naletite na bitko moči, se spomnite svojega cilja pri vzgoji: redoljubnosti se ne naučimo s tem, da nas nekdo prisili v pospravljanje, ampak z zgledom, spodbudo in zaupanjem.  

Discipliniranje je v resnici v celofan zavito kaznovanje. Žal pa z enakimi posledicami. Posledica nediscipliniranja ni nevzgojen, neukročen in težaven otrok, ampak ravno obratno: posledica discipliniranja (posebno pretiranega discipliniranja in pomanjkanja brezpogojne ljubezni) so vedenjski problemi, pretirano podredljivi ali pa agresivni otroci. Vsi pa s poškodovano samopodobo in brez trdne opore v odraslem, kar je vstopnica v zdravo in srečno odraslost. 

© Copyright iskreni.net

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Četrtek, 6. maj 2010, 11:48

hm, ja vmes sem večkrat protestirala, ker večinoma slišimo kaj ne smemo, ni pa konkretnih navodil kako ravnati obratno. Jaz sem smatrala, da je odmor še najboljša oblika discipliniranja, čeprav mi je res bilo kar malo hudo gledati hči, ki se mi potem ponižno opravičuje, samo da znova pridobi mojo pozornost.
Priznam, da če bi bila ves čas spočita, potrpežljiva, umirjena, da bi ravnala čisto drugače. Večinom časa pa se greva bojevanje, ker ima hči močan karakter, je zelo podobna meni in se ves čas fajtava.Seveda si želim, da bi bila manj \"uporna\", da bi bila pridna pupika, ki je skoraj ne bi opazila. Tako bi se najbolje razumeli.
Opažam, da jo v javnosti velikokrat discipliniram (zakričim, jo dam na odmor,..) ravno zato, ker smatram, da drugi pričakujejo, da ostro ukrepam, da se pokažem, da obvaldujem otroka, da sem jaz šef. Kar vidim se, da to počnem zaradi drugih.

Vzgoja je tako težka in me je najbolj strah, da bom uničila odnos s hčerko, čeprav sem sklenila, da bom jaz pa razumela svojo hči, da ne bom kot moja mama, ki me je hotela spraviti v en kalup in ji je bilo grozno, ker nisem bila \"normalna\" in ji bila v sramoto. Resnično si želim razumeti svoje otroke, vendar je to tako težko, ker moraš biti ves čas na preži.

Četrtek, 27. maj 2010, 20:27

In reply to by andy (not verified)

ej, andy! to je pa fgul iskreno napisano. bravo!

js moram rec da sem se med clankom nrekajkrat zgubila... kaznovanje ne.ok. odmor ne?hm, men se pa zdi mali ves ponosen ko pride ven in rece sem se pomiri in gre delat dalje... discipliniranje? a ne zato ker hočes da otrok brezpogono uboga?

se najbolj razuem in se strinjam s tistim o izogibanju frontalnih.. ker res ni koristno.

Četrtek, 6. maj 2010, 16:44

Jaz pa odmor smatram povsem drugače in sicer zgolj to, da otroka \"odstraniš\", da prekine z dejanjem in se lahko umiri in razmisli. To ne pomeni, da mora it sedet na stol za x minut (kar je meni povsem mimo in je dejansko kaznovanje), ampak je včasih dovolj že, da ga objamemo in počakamo, da se umiri, včasih je potrebno iti z njim v drugo sobo in mu pomagati, da se umiri ...
Se mi pa zdi, da starši veliko večkrat rabimo \"odmor\" in sicer preden ukrepamo. Veliko bolje in pametno bi odreagirali, če bi globoko vzdihnili in še enkrat opremislili preden karkoli storimo. Najslabše so ravno reakcije iz jeze.

Andy pri tebi se mi zdi, da se absolutno preveč obremenjuješ s tem, kar drugi mislijo (pa vem, da je to zelo težko premagat) in stem, da se gresta s hčerko igro moči (katera bo katero premagala). Sama menim, da vzgoja ni igra moči, ampak usmerjanje. Seveda je treba postaviti meje, vendar se jih postavi na način, da otork razume, da je to dobro zaradi njegove varnosti in ne zato, ker je mama šef in je tako rekla.

Petek, 7. maj 2010, 1:27

Ko je že debata o tem, kaj si drugi mislijo... no z menoj se moji starši ne strinjajo povsem, ker se odločava za rahločutno vzgojo. In najhuje mi je to, ker točno čutim kako me čekirajo, kako bom odreagirala kadar ga hči pobiksa.

Zelo nadležen občutek.

Če je hudo se umakneva v sobo pa rešiva zadevo (da imam mir pred pogledi in nadzorom: \"no kaj boš pa sedaj?\". Če gre za primer, da me mala udari, ji samo razložim, ogoče res malo na trše kot bi ji doma. Zaradi njih je že ne bom udarila nazaj. Sem jim že povedala, ko smo imeli konflikt okrog udarjanja in so mi\"grozili\" kako me bo šele potem, ko bo odrasla - da verjamem, da me ne bo. In če me bo, bo mene in ne njih...

Petek, 28. maj 2010, 18:31

se nekaj mi je prišlo na misel: pri nas se obnese \"odmor\" v taki različici, da spremim otroka v drug prostor in se tam pogovoriva, ponavadi je zadovoljen saj je dobil vso pozornost in je bil vbistvu to vir izbruha.

se posebej ko smo bili pri starih starših nekaj dni, je na tak nacin opozoril, da zeli biti malo sam z mano.

najbolj skodljivo pa se mi sicer zdi, če odmor izvedeš zato da ga kaznuješ

se vedno pa ne vem kako takat ko si sam \"zrtev\" dve vlogi igrat je pa kr tezko.

Sreda, 16. junij 2010, 17:21

O vzgoji lahko govorijo samo starši lepo vzgojenih otrok, od Žorža in ostalih načitanih nakladačev, ki jim diši samo denar, pa je bolje bežati. Včasih so mamice vprašale ostale ženske, zakaj bi morali danes poslušati ljudi, ki se z otroki ukvarjajo samo v teoriji?

Sreda, 16. junij 2010, 18:26

Žorž se z otroki ne ukvarja samo v teoriji, btw. Ima ogromno izkušenj z njimi. Preberi si razvajenost - rak sodobne vzgoje. Mogoče ti bo potem kaj bolj jasno.

Sreda, 16. junij 2010, 20:24

Z vsem spoštovanjem ga/g Kitri. Omejenost vašega odgovora daje misliti o vaši omejenosti. Po vaši teoriji ve več starš neproblematičnega edinca, kot pa dolgoletni strokovnjak z rehabilitacijskim centrom, ki je pomagal že nešteto otrokom in njihovim staršem, ki pa ima sicer tudi svoje otroke?
Torej \"1 posrečen uspeh\" postavi starša nad strokovnjaka, ki rehabilitira poroblematične otroke.

Glede ostalega...
New age otroške vzgoje bo pripeljal tako daleč, da bo kršena pravica otroka, če ne bo starš upošteval mnenja in volje svojega otroka.
Smo pa že v dobi, ko že osnovnošolci v šoli izvajajo nasilje nad učetelji-cami, starši jim pa dajejo potuho.
Otroci takorekoč disciplinirajo svoje starše.

Sreda, 16. junij 2010, 22:42

Spet se lovimo okoli enega in istega problema: kaj je postavljanje meja, kaj je discipliniranje, kaj je kaznovanje ...
Žakl tudi strokovnjaki ala Žorž očitno ne ločijo med permisivno vzgojo in vzgojo brez kaznovanja ... kaj pomeni otroku postaviti mejo in kaj porušiti otrokovo osebnost ...
Zavoženi otroci so posledica tega, da starši ne znajo postaviti mej, naprej sebi potem pa otroku.

Četrtek, 17. junij 2010, 15:00

Smešni ste.
Sodobna tehnologija in razvitost omogočata že skoraj vsakemu, ki ima preveč časa pasti svoj Ego na raznih blogih, forumih,

portalih, ...
Vse lepo in prav dokler se ne vsaj neargumentirano blati ljudi z večletnimi in številnimi praktičnimi izkušnjami, ki jih po

vsej verjetnosti poznate po kakšnem intervjuju mogoče največ knjigi.

Ko se prebere večino komentarjev teh člankov je skupni imenovalec večine avtorjev prispevkov, \"zavožena\" vzgoja lastnih

staršev, ki je pripeljala do zafrustriranih osebnosti, ki pa so odkrile vsemogočno metodo vzgoje, katere rezultat je idealna

osebnost, ki je ni mogoče nikakor drugače razviti.(imenovalec je samo moj povzetek izjav iz komentarjev)
Hkrati pa pozabljajo, da po vsej verjetnosti njihov otrok, ni še niti blizu pubertete, kje šele idealne odrasle osebnosti.
Ne morem verjeti kako lahko s trenutnim \"uspehom\" vzgoje pri lastnem otroku dobite toliko suverenosti, da se postavljate

\"nad\" strokovnjake, v isti sapi pa mešate specifično vzgojo lastnega otroka, s posplošenimi nasveti in prijemi iz knjig.

Ste kot študenti nabiti s splošno teorijo, ki pridejo na prvo delovno mesto solit pamet ljudem, ki pa že imajo za seboj

rešitve za specifične probleme tudi za pokazat.

Če pa si dovolim razmišljat naprej ...
Kaj daje kompetenco strokovnjakom tega portala oz zavoda? Kaj imajo za pokazat? Če povzamem in malo preuredim Kirin komentar:

\"O vzgoji lahko govorijo samo starši lepo vzgojenih otrok, od zavoda Iskreni.net in ostalih načitanih nakladačev, ki jim diši

samo denar, pa je bolje bežati. Včasih so mamice vprašale ostale ženske, zakaj bi morali danes poslušati ljudi, ki se z
otroki ukvarjajo samo v teoriji?\"
Zakaj bi ljudje prispevali za izgradnjo družinskega centra, če pa je bolje spraševati ostale ženske, strokovnjaki pa

itak ne ločijo niti osnovnih stvari? Ali bodo morda strokovnjaki tega zavoda nad drugimi strokovnjaki?

Da ne bo pomote, podpiram poslanstvo zavoda in s tem tudi izgradnjo takih centrov, vendar s tem, da se dopušča blatenje drugih strokovnjakov vzgoje, predvsem če že imajo kaj za pokazat, pusti človeku priokus, da gre morebiti tu za načitane nakladače, ki jim diši samo denar. Dajte spoštovat tudi druge, da bomo lahko tudi vas spoštovali!

Četrtek, 17. junij 2010, 15:58

In reply to by Aljoša (not verified)

Aljoša, Žorž ni edini strokovnjak na področju vzgoje. Jih je v Sloveniji še veliko, v tujini pa precej več.
Konkretno je meni najbližji FDI in rahločutna vzgoja, ki je precej v nasprotju z Žoržem (pa verjemi, da imajo zakonski in družinski terapevti tudi na področju vzgoje ogromno izkušenj).

Zakaj bi morali vsi kimati enemu in edinemu? Misliš, da ima v vsem prav?
Mene žal ne prepriča, pa sem ga velikokrat poslušala in brala. Saj z večino stvari se strinjam z njim, z nekaterimi pa pač ne. In ko poslušam včasih njegove nasvete po radiu, si ne morem kaj, da si ne bi mislila, da je otrok le bitje, ki ga je treba ukalupit. Manjka pa tisti kanček spoštovanja, ljubeznivosti in razumevanja otroka.

In strokovnjak, ki izjavi, da otrok udarec pozabi v parih minutah, ter s tem na nek način zagovarja nasilno vzgojo, zame pač ni kompetenten.

Četrtek, 17. junij 2010, 15:35

Aljoša, odličen komantar.

Četrtek, 17. junij 2010, 18:32

jaz sem avtorica članka. in naj se najprej predstavim. imam diplomo socialne pedagogike in integrativne psihoterapije. nisem več rosno mlada. že 10 let delam v šolstvu (če odštejem porodniške) z otroki, ki imajo vedenjske in osebnostne težave.

poizkusila sem vse (žal tudi pri svojih otrocih): od kaznovanja do spoštljivega obravnavanja otrok. moja izkušnja je, da zadnje šteje. če spoštuješ otroke (in zopet: to ne pomeni, da pred njimi klečeplaziš) in jih jemlješ resno, bodo tudi oni spoštovali tebe (in tudi ubogali).

imam tudi tri svoje otroke. res je, niso še prišli do kruha, nimam pa občutka, da moram čakati še nadaljnih 10 let, da lahko povem, kar sem se naučila dosedaj.

razmišljam, aljoša, kaj v resnici sporočate. to kar lahko preberem je, da ste pošteno razkurjeni nad nami. prosim oglasite se še in povejte, kaj vas je zmotilo, s katerim delom članka se ne strinjate, kakšne so vaše izkušnje?

zakaj mislite, da so \"veliki\" nezmotljivi? drugačno mnenje ni blatenje.

moje spoznanje je, da je kaznovanje nekakšen vzgojni fast food. saj od enega hamburgerja si ne boste pokvarili zdravje, pa še nasitil vas bo. no enako je s kaznovanjem: deluje - otroci vsaj začasno prenehajo z grdim vedenjem in vas ubogajo (iz strahu)... vendar to še ne pomeni da je kaznovanje \"zdrava prehrana\". to pa je tudi glavno sporočilo članka.

moja alternativa je: naj vas ubogajo iz ljubezni do vas in ne iz strahu. ljubezen je močnejša kot strah, kajne?

to ni reklama za permisivnost. todi permisivnost (naj jim bo, samo da imamo mir) je vzgojni fast food.

mimogrede, ne gre mi za denar. od tega kar sem dosedaj napisala, še nisem zaslužila niti enega evra. in če bi v sloveniji obstajali strokovnjaki, ki bi zagovarjali tak pristop, se ne bi oglašala. in če sem iskrene, me je vaša reakcija prizadela. spoštujem različna mnenja, ne vidim pa potrebe po žalitvi in ovalovaževanju.

po drugi strani pa mi je andy-in post segel do srca. sicer sem se potrudila in podala tudi alternativo kaznovanju, vendar vidim, da verjetno zveni kot znanstvena fantastika. težko je velike ideje stlačiti v male prispevke. kljub temu bom poskusila in pišem že nove prispevke.

aljoša, upam da se še kaj oglasite in razvijeva dialog.

...
in medtem ko sem tole pisala, sem uspavala dojenčka, 2-letnica se je naveličala igrati sama in sem vmes z njo brala knjige, risala muce ... in kljub temu uspela napisati tale odgovor. ... ker jaz spoštujem potrebe svojih otrok, oni spoštujejo moje ... nobene potrebe po odrekanju, podkupovanju ali kaznovanju.

alenka

Četrtek, 17. junij 2010, 18:34

... potrebe svojih otrok, oni spoštujejo moje. nobene potrebe po kaznovanju, podkupovanju ali odrekanju.

alenka

Četrtek, 17. junij 2010, 21:08

Spoštovana Alenka,

Z zanimanjem prebiram stvari na to temo in si tudi sam ustvarjam svoje mnenje, torej ni nujno, da se z vsem strinjam. Vendar zato še nisem pametnejši od samih avtorjev - vas strokovnjakov.

Žal nisem bil dovolj jasen. Ko nekdo podaja! svojo izkušnjo, svoje prijeme, svoje ugotovitve v komentarjih je dobrodošlo in tudi to z zanimanjem prebiram, saj lahko še dodatno podkrepim ali ovržem svoja razmišljanja.

Ko pa naletim na komentarje, ki so bolj \"papeški od papeža\", in še to utemeljujejo le na podlagi vzgoje svojega otroka, medtem ko strokovnjaka(bilokaterega), ki ima veliko v praksi za pokazat lahkomiselno označujejo za nakladača, ki ne ločuje osnovnih stvari,... !?!?

Če sem bolj konkreten, tudi če se s čim v vašem članku ne strinjam, bom vaša dognanja spoštoval, in vas ne bom označil za nakladačico ali pa da nimate razčiščenih osnovnih pojmov. Raje bi vas prosil za dodatna pojasnila.

Glede denarja in zaslužkov se tudi ne bi obregnil, če bi to ne bilo izraženo v komentarju višje in je bil identičen samo zrcaljen v ogledalu in serviran nazaj.
Vidim da je zabolelo, tako kot bi sam komentar zbodel \"tukaj tako imenovane nakladače\", ki jim je bilo namenjeno.

In če smo že pri različnih vzgojah...
Če se že v eni generaciji iste družine (kot navajajo predhodni komentatorji) tako razlikuje način vzgoje, ni nič čudnega, če se ne bi v sosednji družini, še manj pa da obstajajo strokovnjaki z različnimi pogledi. Zato ni nič narobe, če so različni strokovnjaki z različnimi pristopi. Nekomu je bližji prvi nekomu drugi in nekomu tretji pristop.
Tudi kazen poznamo že vsaj 2000 let in sodobna generacija ni nič manj kreativna ali kakorkoli slabša, kot je bila generacija ob Kristusovem rojstvu.

Upam, da ne boste / niste vzela kot kritiko na vas osebno, vam pa komentarji in ostali prispevki, ki sledijo vašim objavam, in ki blatijo in so negativno nastrojeni, nehote vlečejo vse dobronamerno v slabo luč.

Kot sem že prej omenil podpiram vsa prizadevanja(tudi drugačna od mojih prepričanj)v smeri vzgoje, boljših odnosov. Ne morem pa podpirati, da se v takih krogih sproti neti nestrpnost, sovraštvo, obrekovanja,... ki je čisto nasprotje prvotnih prizadevanj.

Petek, 18. junij 2010, 1:47

aljoša hvala za komentar, zdaj mi je malce bolj jasno kaj ste komentirali in kaj vas je razkurilo.

in če sem sama zagovornica dialoga, ste me še enkrat spomnili, da pluvanje po strokovnjakih res ni najbolj spoštljiv način komuniciranja....

žal je tudi ta prispevek osnovan tako, da ovrže teorijo ene izmed cenjenih in pri nas veliko prevajanih strokovnjakinj za vzgojo.

v bodoče bom pisala bolj o tem, kaj naj in ne kaj ni dobro ... mislim da bo to bolj pozitivno za vse ...

tale velecenjeni in promovirani time-out (iz nujnost kaznovanja) me je res tako žulil, da sem se mogla skašljati. :)

kaznovanje ... kazen nima vzgojnega učinka. vendar osebno si ne predstavljam, da bi lahko naša družba funkcionirala brez kaznovanja. mislim pa, da je čas, da opustimo kaznovanje v vzgoji, ker v resnici ni potrebna in dela samo škodo odnosu otrok-starš.

zanimivo, da nam recimo v odraslih odnosih ne pride na pamet, da bi zagovarjali kaj podobnega: recimo mož me prizadane, pride domov pozno brez da me pokliče da bo pozen in jaz ga pošljem v time out ... ali spat brez večerje ... smešno kajne? in milorečeno: nevljudno.

zakaj potem to delamo otrokom? tudi otroci so ljudje.

to pa ne pomeni, da možu ne povem da mi ni prav, mogoče sem tudi pošteno huda nanj. ... in ko se ohladim hočem da se zmeniva da me drugič vsaj pokliče ...

v isti sapi pa se zavedam, da je nevarno ljudem rušiti teorije brez da ponudiš alternativo.

največja napaka, ki jo starši lahko naredimo v svoji vzgoji namreč ni vprašanje kaznovati ali ne. huje je, če izgubimo vero vase, da sploh znamo in zmoremo vzgajati, da smo našim otrokom najboljši starši ravno mi, da nas je nenehno strah: ali ga bom prizadel, kaj mu lahko rečem ... to pa je res katastrofa. otroci potrebujejo trdno vodstvo, šele potem lahko so to kar so: otroci.

že imam iztočnico za naslednji prispevek. ;)

Petek, 18. junij 2010, 11:01

Me veseli da sva se razumela in da ste sprejela dobronamerno!

Vzgoja tudi ni matematična veda, kjer je vedno 1+1=2. Ampak tudi ista metoda se lahko od otroka do otroka nekoliko spremeni, ker smo si različni in edinstveni. Že znotraj iste družine, če je več otrok bo se za vsakega lahko nekoliko spremenila.
Zato bi se tudi bralci vzgojnih metod morali zavedati, da ko strokovnjak opisuje neko metodo, jo opisuje na splošno, in bo morda potrebna kakšna korekcija, da jo lahko uspešno uporabi na specifičnem primeru - naprimer svojem otroku.

In še nekaj, predvsem zagovornikom rahločutne metode...

Če se greste rahločutno - spoštljivo vzgojo svojih otrok, bi to moralo biti vidno tudi navzven.
Najprej morate sami postat rahločutni, da lahko spoštljivo vzgajate in potem taki ste, tudi do ostalih soljudi. V kolikor si mislite, da ste lahko rahločutni samo pri vzgoji otroka, se slepite in lažete sami sebi. Pri nekaterih zagovornikih pa se ne tega žal ne vidi.

Če pišete komentarje, delite svoje izkušnje, sprašujte, podajte mnenje,... delajte to kulturno - dobrim vzgojiteljem-staršem primerno.

Opravljanje in blatenje pa prepustite nevzgojenim, ki ne vedo kaj je kultura. Če pa taki zaidejo na tak prostor bi se morali primerno podrediti, oz. vzdržati komentarjev.

Anonymous
Ponedeljek, 21. junij 2010, 10:43

[quote]Citaram:

in če sem sama zagovornica dialoga, ste me še enkrat
spomnili, da
pluvanje po strokovnjakih res ni najbolj spoštljiv način
komuniciranja....

Halo? Res potrebujete nekaoga, da vas opomni, da ne smete žalit drugih? A
niste ravno vi tisti, ki tako zagovarjate spoštovanje, strpnost, lep pogovor...
A torej s svojimi članki prepričujete sebe ali koga drugega? A sploh živite
to, kar govorite ali ste v praksi lahko nesramni, pomembno je le, da pišete
članke z lepimi besedami? Kako kontradiktorno!!! Naravnost sramotno.[/quote]

Najprej preberi, potem se jezi - Alenka ni nikjer nikogar žalila. Je le \"obsodila\" tiste, ki so to počeli (kljub temu, da so zagovarjali njen članek).

Debata med Alenko in Aljošem, ki imata različne poglede na vzgojo, pa normalno in spoštljivo komunicirata je lep zgled.

Večinoma sem z načinom vzgoje, ki ga zagovarja Alenka velikokrat obsojena, da nimam pojma, da bom že videla kako bo kasneje, da bi morala drugače odreagirat... in to pripelje do tega, da včasih tudi sama malo bolj na grobo izrazim drugačno mnenje kot bi bilo kulturno (pa konkretno tu nisem pisala nič takega, govorim na splošno v življenju).

Dragi anonimnež, predvsem tvoj post je bil med zadnjimi eden redkih, ki je bil agresiven in neprijazen.

Pa vse dobro...