Resnica o tem, kako je imeti dvojčke

Tako kot so dvojčki dvojni blagoslov, so tudi dvojne skrbi. Kako srce parajoče se je stalno odločati o tem, kdo ima prednost? Ali sprejeti to, da te bo zagotovo zapustil določen krog ljudi?

Mamica dvojčkov in blogerka Joanna Venditti iz Toronta je zelo iskreno popisala svoja občutja in tisto spregledano, ko s superlativi govorimo o dvojčkih.

Nedavno mi je neznanka rekla: »Res upam, da bom imela dvojčke.« To je komentar, ki ga starši dvojčkov velikokrat slišimo. Večino se nas ob tem kar strese. Ne zato, ker nam oseba, ki to reče, ne bi želela dobrega, ampak ker namiguje na to, da je imeti dvojčke kot vetrič. Sprehod po parku. Instant družina.

Dnevi, ko komaj držiš glavo nad gladino

Resnica je, da je imeti dvojčke najbolj izolirajoča, najtežja in duševno zahtevna izkušnja mojega življenja. Da ne omenjam telesne cene, ki jo je za nosečnost z dvojčki plačalo moje telo.

Po nekaj propadlih poskusih mi je postalo jasno, da mati z dvojčki neizbežno izpade iz nekaterih področij življenja.

Ali za vse tiste mame dvojčkov, ki so morale prenašati dneve, tedne ali celo mesece obiskovanja svojih dvojčkov na intenzivni negi, ne da bi vedele, katere življenjsko ogrožajoče situacije bo prinesel  dan.

Ne, govorim o tistih dneh, ko moraš izbirati med enim ali drugim dvojčkom. O tistih dneh, ko si želiš, da bi se lahko samo pridružil prijateljem na srečanju z otroki. Ali o tistih dneh, ko komaj držiš glavo nad gladino.

Od veselja do izoliranosti

Ko sem izvedela, da sem noseča z dvojčki, se nisem mogla nehati smejati in jokati obenem. Doma sem imela že dva otroka in po letu sekundarne neplodnosti in dveh spontanih splavih sem čutila, kot da je to nekje čakalo na nas.

Imeti dvojčke je bila ideja, ki mi ni nikoli prišla na misel. Nikoli si jih nisem želela, ampak zdaj sta v meni rasla dva majhna človeka.

Ko sta rasla, je moje telo nasprotovalo. Čeprav sem v preteklosti z lahkoto nosila enojčka, se je moje telo uprlo nalogi, da bi nosilo dvojčka. Zelo kmalu sem ostala izolirana v svojem domu. Čas je zamrznil in počutila sem se, kot bi se sesuvala.

“Ko so mi prinesli moja dvojčka, sem čutila olajšanje, kot bi prečkala ciljno črto.
Malo pa sem vedela o tem, kaj sem imela še pred sabo.”

Najbolj boleča je stalna izbira, komu najprej ustreči

Moji dvojčici sta se rodili na rok in bila sem navdušena. Zaključila sem maraton in sem lahko uživala s svojima zdravima dojenčkoma. Toda kmalu po rojstvu sem spoznala, da je pred mano obdobje zdravljenja, na katerega me ni nihče pripravil.

Ni bilo zaradi carskega reza ali bolečin ob dojenju, ampak ko se je moje telo moralo zdraviti, ker je gostilo dvojčka. Organi so se morali vrniti na svoje mesto, prav tako rebra in sklepi. Danes imam še vedno trajne poškodbe od nosečnosti z dvojčki.

Ni bilo dolgo po tem, ko sem stopila v svet materinstva z dvojčki, ko sem spoznala, da sem bila v primerjavi z mojima starejšima otrokoma stalno prisiljena dajati prednost eni dvojčici pred drugo.

Danes sem močnejša, kot sem bila kdaj koli prej. Končno resnično vem, kdo sem in čemu sem lahko kos …

Katero naj prvega dvignem, ko se jokata obe? Ko so dvojčki še zelo majhni, lahko mnogo stvari z lahkoto opraviš v tandemu. Toda ko so starejši, ko ni več pomoči ali moža ni na voljo, se moraš ti, mama, ki ne more prenašati joka svojih otrok, pogosto odločati tako, da boli srce. Še posebej, ko so bolni.

Ko sta bili dvojčici stari tri tedne, sta bili zelo bolna. Ko so poskušali diagnosticirati, kaj je narobe (naposled ugotovili fruktozno intoleranco), kar je trajalo dva tedna, so mi naročili, naj se osredotočim na dojenje le moje hčerke Everly, ki je nenehno izgubljala na teži, medtem ko je za manj bolno dvojčico Mio skrbel moj mož.

To je trajalo dva dneva. Dva dneva sem morala dajati prednost eni pred drugo in to drugo videti le za nekaj bežnih trenutkov. To me je skoraj zlomilo.

Prijateljstvo je preč …

Morala sem pustiti, da so moja prijateljstva v času nosečnosti zbledela. Kljub mojim najboljšim naporom jih nisem zmogla vseh vzdrževati.

Po nekaj propadlih (in včasih bolečih) poskusih, da bi se z dvema v vozičku udeležila srečanj in dogodkov za starše z otroki, mi je postalo jasno, da mati z dvojčki neizbežno izpade iz nekaterih področij življenja.

“Čeprav sta morali biti potrpežljivi in se ves čas izmenjevati, sta najini dvojčici srečni in zadovoljni deklici. Morala sem se spopadati z ogromno krivde, a zdaj vidim, da dobro napredujeta.”

Pa vendarle …

Ampak sem pa tudi močnejša, kot sem bila kdaj koli prej. Končno resnično vem, kdo sem in čemu sem lahko kos … Kar je veliko. Pogledala sem čez rob in dokončala maraton. Svojega telesa in življenja nimam več za samoumevna.

Imeti dvojčke ni kot sprehod v parku, ampak če ti je dana ta čudovita odgovornost, vedi, da te bosta spremenila v bojevnico.

Ob opazovanju svojih dvojčic sem spoznala, da so ju tisti trenutki čakanja, ki sta jih morali izkusiti, naredili neverjetno potrpežljivi in samostojni. Ko primerjam dvojčici s starejšima otrokoma, vidim, da sta ti dve bolj zadovoljni, srečnejši in jima je lažje ustreči.

Spoznala sem nove prijatelje: mamice dvojčkov in druge mamice, ki so bile borke. Te ženske me vsak dan navdihujejo. Tisti prijatelji, ki so ostali, pa me neverjetno podpirajo in so potrpežljivi, ker vejo, da čeprav sem omejena, sem še vedno tu.

Resnica je, da sta me dvojčici spravili na kolena in mi dali supermoči. Imeti dvojčke ni kot sprehod v parku, ampak če ti je dana ta čudovita odgovornost, vedi, da te bosta spremenila v bojevnico.

Vir in foto: babycenter.com
Prevod: Darja Ovsenik