Otroštvo nekoč 2. del: Od otroških delavcev do novega upanja

Sreda, 20. avgust 2014, 5:00
Image
otrostvo nekoc01

Kakšno je bilo otroštvo v renesansi in ali so otroci na začetku 20. stoletja končno postali bolj svobodni in brezskrbni? Nadaljujemo zgodovinski pregled družbenega odnosa do otrok in otroštva …

Renesansa: Šolanje tudi za deklice

V obdobju renesanse so verjeli, da so otroci šele pri 7. letu starosti sposobni učenja.

Zdi se, da se med 14. in 16. stoletjem, v obdobju renesanse, podobno kot že v antiki z dojenčki in malčki niso pretirano ukvarjali. Dojemljivo otroštvo se je, po mnenju odraslih, namreč pričenjalo pri sedmih letih. Verjeli so, da so otroci šele pri tej starosti sposobni učenja ter zato odzivni in vodljivi ter da posvečanje mlajšim nima posebnega smisla.

Ker so bile družine v renesansi precej številčne, v nekaterih je bilo tudi po dvanajst ali več otrok, ni bila redkost, da so starejši otroci skrbeli za mlajše. Namesto brezskrbnega igranja so pravzaprav postali negovalci in zaupniki. Nekoliko drugačno je bilo otroštvo v bogatih družinah, vsaj na območju Italije, kjer so tako fantje kot dekleta imeli možnost izobraževanja na domu. To, da so se dekleta lahko šolala ob boku s svojimi brati, je bila napredna novost, tipična za preporod renesančnega mišljenja.

Novodobni pogled je odslikavalo tudi grajenje sirotišnic, saj so na zapuščene otroke, četudi se z njimi še vedno niso ukvarjali v smislu čustvene povezanosti, začeli gledati kot na nebogljene in potrebne pomoči. Tisti otroci, ki so družine imeli, pa so se pogosto bolj navezali na matere, saj so bile te navadno precej mlajše od svojih soprogov in so zato pogosto postale mlade vdove.

Kdaj pa je bilo otroštva konec, kdaj se je pričela odrasla doba? Zanimivo je, da je ponekod obstajal celo uradni postopek, pri katerem so očetje pred sodnikom potrdili, da so njihovi otroci postali zreli in posledično odrasli: najpogosteje pa so bili otroci ob 'registraciji' odraslosti šele v obdobju najstništva.

otrostvo nekoc03

18. in 19. stoletje: Pretepeni in zgarani otroci                                                                                            

Vzpon industrializacije je prinesel številna delovna mesta, v katera so vpregli tudi otroke. Mnogi so kmalu končali kot bolni in zgarani delavci.

18. stoletje je bilo do otrok zelo neprijazno, celo življenjsko ogrožujoče, saj so bili številni zlorabljeni ter pretepeni v imenu vere in Boga. Starši so goreče verjeli, da je otroke potrebno disciplinirati s trdo roko, pazili so zgolj na to, da jih niso pretepli do smrti, drugih zadržkov pa niso imeli. Kljub temu so se gradile sirotišnice, ki pa so zlorabljene malčke zgolj nahranile in oblekle, medtem ko se z občutljivo, čustveno platjo otrok ni ukvarjal nihče.

Tudi ob pričetku 19. stoletja otroci niso uživali brezskrbnega otroštva, saj je vzpon industrializacije prinesel številna delovna mesta. Ne le odrasle, tudi otroke so hitro vpregli v težaško delo in kaj kmalu so končali kot bolni in zgarani delavci. Po nekaterih (grozljivih) podatkih je v angleških tovarnah delala kar polovica otrok, vsi pa so bili mlajši od 11 let. Sčasoma pa so, četudi je bilo otroško delo še vedno dopuščeno, uvedli prepoved zaposlovanja delavcev, mlajših od 8 let, poleg tega so bili tovarniški otroci deležni najmanj 10 ur šolske izobrazbe na teden.

otrostvo nekoc02

Kljub brezsrčnemu izkoriščanju otroškega dela so v 20-ih letih 19. stoletja ponovno začeli množično graditi ustanove za zavržene otroke, katerih namen pa je bila, bolj kot zaščitita otrok, preprečitev, da bi mladi nesrečneži odrasli v nasilneže in predstavljali grožnjo za družbo. Zdi se, da se z otroki in mladimi niso znali ukvarjati drugače, kot da so takšne, ki so jih ocenili za potencialno ogrožujoče, preprosto odstranili iz družbe. Seveda pa so obstajale tudi svetle izjeme.

20. stoletje: Iluzija popolnega otroštva

Moderna doba, v primerjavi s prejšnjimi obdobji in površinsko analizirana, morda deluje bolj napredna in skorajda idilična. Otroci niso več delali v tovarnah, saj so starši postali glavni hranilci družine, starševski odnos do otrok pa naj bi končno postal ljubeč.

otrostvo nekoc05

 

Resnica je žal mnogo manj pravljična, o čemer med drugim priča zgovorni dokumentarec Otroštvo, v katerem spregovorita Alenka Rebula in Alenka Puhar. Slednja je o tej tematiki napisala tudi knjigo Prvotno besedilo življenja. Gre za bogato, izostreno analizo zgodovine otroštva na Slovenskem, ki je bila prav tako zaznamovana z nerazumevanjem in trpljenjem. Zanimivo je, da je bil odziv številnih založnikov na raziskovanje novinarke in publicistke Alenke Puhar menda precej odklonilen, saj ga dolga leta nihče ni želel objaviti.

Marsikdo očitno ni pristal na to, da bi se predstava o idiličnemu otroštvu na Slovenskem razblinila. Vendar sta obe Alenki vztrajali in se poglobili v marsikaj, tudi v življenja znanih avtorjev: Ivana Cankarja, Franceta Prešerna, Prežihovega Voranca idr., prežeta s trpkim otroštvom in tudi spolnimi zlorabami. Nadvse poučen in zanimiv dokumentarec tako razkriva, da je bila tudi Ana Jelovšek, mlado dekle, s katero je imel Prešeren hčerko, v resnici že pri 12-ih letih zlorabljena s strani sorodnikov in moških, pri katerih je delala.

Moderna doba morda deluje bolj napredna in skorajda idilična. A resnica je žal mnogo manj pravljična.

Zlorab v krogu družine je bilo na splošno zelo veliko, tudi pretepanj otrok in hladnega odnosa, saj je bila večina staršev prepričana, da bi povezovanje z otroki in nežnost vodila le v razvajanje.

Otroci so bili nemalokrat tudi odrezani od družine, saj so jih na kmetijah pogosto prisilili, da so šli na svoje. Ko je bilo otrok preveč in se družina ni zmogla več preživljati, so starejši otroci odhajali od doma in se zaposlili kot vajenci, pastirji in dekle. Starši se od njih niso poslovili z objemi ali poljubi, saj je to veljajo za nevarno razvajanje. Otroci, kot poudarja Alenka Rebula, so bili obravnavani kot živali, kot nevarna bitja, katera je bilo treba nadzirati – s tepežom, grobimi besedami in odtegovanjem ljubezni.

Zgodovina otroštva torej v sebi nosi številne, zelo grenke spomine, a vse vendarle ni tako črno. Že od nekdaj so vsepovsod obstajale tudi ljubeče in povezane družine. Poleg tega so nevrobiologi v zadnjih dvajsetih letih začeli preučevati, kako pomemben je iskren odnos z otroki. To dokazujejo številne raziskave in o tem poroča vse več medijev. Pristni in ljubeči stiki z dojenčkom namreč močno vplivajo na razvoj njegovih možganov, ljubezen s strani staršev, ki se iskreno zanimajo za otroka in želijo vzgajati dobro, pa dokazano prispeva k izoblikovanju otrokove zdrave in srečne osebnosti.

Otroštvo nekoč, 1. del: Ko otroštva ni bilo

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.