Pustite otroka 10 minut pri miru!

Piše: Katja Ban
Torek, 26. januar 2010, 1:56
Image

Pomembno je, da kdaj pa kdaj otroka zgolj opazujemo. Brez vmešavanja. Tako bomo lažje opazili njegove potrebe.

To pomeni, da si vzamemo 10 minut na dan, ko se odločimo, da se ne bomo vmešavali v otroka in v njegovo delo, ampak ga bomo samo opazovali. S tem dosežemo dve stvari – opazimo marsikaj in tako spoznavamo svojega otroka na čisto drugačen način ter ga pustimo, da se znajde sam. Starši se ne zavedamo, kako pogosto se vmešavamo v otrokovo delo, mu dajemo nasvete, ga neprestano opozarjamo, da je nevarno, da bo padel ... Preveč besed in premalo osredotočanja na stvari, ki so res pomembne. Za boljšo predstavo si oglejmo primer. Dveletni otrok je ravnokar pojedel svojo malico. Potem vstane od mize, ne da bi pospravil krožnik za seboj. (Ja, tega so dveletniki že sposobni.) Odkoraka v kopalnico, kjer stoji in čaka. Vrne se z mokro plenico in pospravi svoj krožnik. Verjetno bi mama, ki želi svojega otroka naučiti po malici pospraviti za sabo, njegov "sprehod" v kopalnico ustavila že pri kuhinjskih vratih. Če bi si vzela kakšno minuto za opazovanje svojega malčka, pa bi morda opazila, da se v kopalnico ni odpravil po naključju, ampak je ozavestil, da ga tišči lulat. Ta svoj občutek je povezal s kopalnico, zato se je odpravil tja in se je tam polulal v plenico. Če bi mama pustila otroka pri miru in bi ga zgolj opazovala, bi lahko opazila otrokovo potrebo. Naslednjič bi lahko to izkoristila za navajanje na kahlico.

Ni dobro, če otrok dobi preveč pozornosti (gledati na vsak korak, ki ga naredi), še bolj problematično pa je, če otrok dobi premalo pozornosti. Ali otroku posvečate premalo pozornosti, lahko ugotovite tako, da se vprašate, kdaj otrok dobi največ pozornosti – je to samo takrat, ko naredi kaj »narobe«, ali tudi takrat, ko se mirno igra, raziskuje. Otroci se zelo hitro naučijo, kako pridobiti pozornost staršev. Vedo, da mama vedno pogleda, če kriči, koga udari, če pade na tla, čeprav se morda ne odzove na risbo, ki jo je narisal ali ne prisluhe njegovemu nerazločnemu pripovedovanju. Starši, ki otroku ne nudijo dovolj pozornosti, pravzaprav vzpodbujajo slabo vedenje. Dovolj je že nekaj pozitivne dnevne pozornosti, ko se otroci čutijo povezane s starši: lahko je to kratek sprehod, vključitev k njegovi igri. Potrebno je opozoriti, naj ta pozornost ne bo skoncentrirana samo na čas pred spanjem, saj bo v tem primeru otrok podaljševal čas pred spanjem in bo veliko težje prenesel vaš odhod. Vaša pozornost je res njegova potreba, ampak je njegova potreba tudi spanje, ki pa se mu bo raje odrekel, da bi bil z vami. 

V naslednjem članku boste lahko prebrali še kakšen nasvet, kako se izogniti konfliktnim situacijam z otrokom. 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Torek, 26. januar 2010, 8:35

Katja,
zelo dobro ste napisali. Se strinjam, da tudi majhen otrok potrebuje čas zase, svoje misli, raziskovanje. Bi pa prosila, če lahko napišete kaj glede starševske pozornosti/kontrole, ko je predšolski otrok v družbi drugih (manj znanih) otrok? Konkretno: bili smo na neki zabavi, nekateri starši skoraj ves čas (ca. 2 uri) niso pogledali, kaj dela njihov otrok, tako da smo drugi starši posredovali,ko se se ti otroci neprimerno obnašali do drugih (porivanje, grizenje). Jaz sem morda nagnjena k drugi skrajnosti, da v družbi pretirano nadzorujem svoje otroke in posredujem, če se znajdejo v konfliktni situaicji. Kje je prava mera?

Kaj je prava mera?
Torek, 26. januar 2010, 15:57

Mamica, v družbi je včasih težko presoditi, kaj je prava mera.
Če se otroci igrajo, tudi kdaj skregajo in s tem ni nič narobe. Pogosto se znajdejo sami (recimo da so stari 3-6) sploh če nismo vedno mi namesto njih posredovali. Nekaj drugega pa je, če je kakšen otrok agresiven. Tam je nujno potrebna vpletenost odraslega, ki takšno vedenje takoj prepreči. To ni nadzorovanje otrok, ampak skrb za varnost.
Druga stvar je, da bi bili ob otroku, ker nima med vrstniki družbe. V takšnem primeru nismo mi njegovi rešitelji, ki se bomo z njim igrali, ali pa ga stalno vzpodbujali naj si najde družbo. Nekateri otroci potrebujejo več časa da se vključijo (pomembno pa je, da sami najdejo način), nekateri se sploh ne in s tem ni nič narobe če ima otrok takšen temperament.
Pomembno se mi zdi, da se otroci sami naučijo najti pot, mi pa jih moramo pri tem vzpodbujati.

Druga skrajnost pa je, kot ste napisali, da starši otroka popolnoma prepustijo. Dvomim, da svojega otroka tako dobro poznajo, da ga pustijo samega. Pogosto je razlog udobje. Veliko bolje se je pogovarjati in zabavati s prijatelji, kot preprečevati nasilno vedenje svojega otroka. Tako bi samo pokazali, kako so pri vzgoji nemočni, kar je pa zelo boleče.

Anonymous
Torek, 26. januar 2010, 19:24

Katja, zelo se stinjam kar ste napisali v tem članku. Popolnoma se strinjam z odgovorom,"mamici" na odgovor - Kje je prava mera.Res je težko v taki družbi, kjer se otroci neprimirno obnašajo in za povrhu - starši teh otrok se "delajo" kot da ne vidijo tega. Imam izkušnje, da ti starši otrok ne obvladajo, zato ignorirajo njihovo destruktivno početje. - To je grozno! Jaz sem se v takih primerih vedno vključila in rekla svojim otrokom naj agrsivnega otroka ustavijo rekoč:" To je zelo grdo kar delaš in to ni prav! Prosim če nehaš!" Če je bilo potrebno sem take otroke pomagala ustavit.Če pa je bila situacija zelo problematična se v tako družbo nismo več vključevali.

Nekaj bi še dodala h Katjinemu članku. Najbolj pomembno pri preživljanju časa z otrokom (to govorim iz iskušenj) se mi zdi, da imamo dovolj časa. Ne sme se nam muditi, moramo se umiriti. Ne smemo oddajati nikakršne nestrpnosti. Če si vzamamo čas, res opazimo pri otroku kaj vse zmore, hkrati pa se tudi ob otroku naučimo kdaj res rabi pozornost. Ob otroku se učiš celo življenje in dva nista enaka!

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem