Prijazna vzgoja - prvič

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Četrtek, 15. december 2011, 6:14
Image
luna1
S pojmom prijazna vzgoja sem se prvič srečala, ko sem iskala šolo za svojo psičko. Odločena sem bila, da nevzgojenega psa že ne bom imela, zato sem iskala način, kako bom to dosegla.

 
Foto: Igor Vovk 

Takrat sem spoznala, da obstajata vsaj dva zelo nasprotna načina šolanja. Eden t.i. šolanje s pozitivno motivacijo (čemur bi sama rekla prijazna vzgoja), drugi pa klasično šolanje s kaznimi in vsem kar sodi zraven. Misel na to, da bi morala svojo psičko cukati in kaznovati, mi je bila zelo odbijajoča. Kako naj bom takšna do nekoga, ki ga imam rada?

Pozitivna ali klasična vzgoja

Pa sem začela preučevati eno in drugo.

Vedela sem, da je klasična vzgoja nekaj splošno sprejetega, kar ima že dolgo tradicijo. Trdili so tudi, da so določeni psi oz. pasme preneumne, da bi jih lahko kaj naučili, da se da psu nekaj povedati samo na silo, da mora biti kazen dovolj huda, da kaj zaleže ...

Pri pozitivni vzgoji pa so obljubljali, da se da primerno vzgojiti prav vsakega psa, da psi na tak način veliko raje delajo in sodelujejo z vodnikom, da je takšen način prijazen tako do psa kot človeka ter da se dolgoročno definitivno bolj splača ...

Ker mi je bil slednja bolj blizu, sem se odločila zanjo.

luna2

Foto: Maja Vovk

Praktične izkušnje

Vsa zagnana sem začela s pozitivno vzgojo. Rezultatov pa ni bilo. Ko je zaradi moje odsotnosti nekoč namesto mene psičko v šolo peljal mož, je prišel domov ves obupan rekoč: »Iz tega psa ne bo nič. Vsi ubogajo, samo ona ne.«

Jaz, trmasta kot sem, se nisem dala in sem še naprej vneto delala in vadila z njo. Napredka pa ni bilo opaziti. Začela sem že obupavati, v šoli pa so me opogumljali, naj vztrajam, in mi obljubljali, da bodo rezultati prišli. Teh pa ni bilo.

Pomislila sem že na to, da imam očitno psičko, ki ekstra izstopa v svoji samosvojosti in zato ne uspe. In ker sem izbrala zelo živahno pasmo in za povrh še vodilno psico v leglu, resnično nisem imela veliko upanja, da mi bo uspelo.

Pa sem na srečo vztrajala. In počasi so se začeli kazati prvi rezultati. Iz najbolj neubogljive psičke v skupini je do konca tečaja v ubogljivosti prehitela vse ostale. Seveda tudi naprej ni šlo brez težav in nenehnega preizkušanja avtoritete, pa vendar se nisem dala.

In rezultati so se vedno bolj kazali. Ne takoj, ampak nekje po dveh letih sem pa že bila zadovoljna z doseženim. S psičko sem brez problema lahko šla kamor koli, ker sem vedela, da se bo lepo obnašala. Pa tudi na delovnem področju sva dosegali lepe rezultate.

Kritike pozitivne vzgoje

Poanta vzgoje ni v metodi, ampak v odnosu. Ves čas pa sem se srečevala s kritikami pozitivne vzgoje, ki so letele na nas in naš način vzgoje. Zagovorniki klasične vzgoje so neprestano spodbijali našo kredibilnost z izjavami: na tak način se psa ne da vzgojit, boste že videli, ko bo pes postal šef in bo napadalen, takrat bo pa prepozno ....

A moje izkušnje so bile drugačne. Videla sem, da se psa da učiti na oba načina. Ampak način, kako je pes delal pri enem ali drugem načinu, je bil zelooo različen. Pri klasični vzgoji je pes delal, ker je moral. Govorica telesa je kazala, da pes ni sproščen. Pogosto taki psi niso ubogali več, ko niso bili na vrvici ali ko se vodnik ni upal delati na silo (npr. na tekmovanjih). Povsem nekaj drugega je bilo opazovati psa učenega s pozitivno motivacijo. Pes je bil pozoren na vodnika, sproščen, v pričakovanju, kaj bo sledilo oz. kakšno nalogo bo izbral vodnik. Ni bilo pomembno, a je na vrvici ali ne, delal je enako.

luna3

Foto: Maja Vovk

Dolgoročni rezultati

Naša psička bo kmalu stara 7 let. V tem času nisem niti enkrat obžalovala, da sem izbrala tak način vzgoje. Čeprav sem bila včasih prav penasta, ko je preizkušala mojo avtoriteto, pa sem se naučila globoko vdihniti in se umiriti, preden sem reagirala. Videla sem, da če me je kdaj v svoji jezi zaneslo in sem preveč povzdignila glas, psička zato ni nič bolj ubogala, ampak se me je kvečjemu bolj izogibala, kot pa če sem svojo zahtevo povedala mirno in odločno.

Kaj deluje?

Z leti sem spoznala to, na kar so nas v šoli vztrajno opozarjali. Ni pomembno, kaj in kako bom določeno stvar učila oz. kakšno metodo bom uporabila. Pomemben je odnos, ki ga bom vzpostavila s psičko, saj bo le od tega odvisno, kako bova skupaj funkcionirali in kako se bo psička odzivala na moje »zahteve«.

Pa še zanimivost

Danes me sosedje velikokrat ogovorijo: »Vaša psička je pa tako pridna. Ko bi bil naš »Rex« tudi tak.« Zanimivo, kako danes ubogljivo psičko vsi opazijo. Nihče pa ni opazil, koliko časa smo namenili njeni vzgoji in predvsem, kako smo jo vzgajali. Ljudje so prepričani, da se je takšna že rodila. No tisti, ki jo bolje poznajo in vedo, kakšna huliganka je nekoč bila, pa so sveto prepričani, da je pač samo prerasla fazo »nagajanja« in postala bolj pametna. :)

Prihodnjič pa o prijazni vzgoji otrok.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.