Pretresljiva izpoved znane vdove

Uredništvo iskreni.net
Četrtek, 3. september 2015, 4:00
Image
sandberg

Glavna operativna direktorica Facebooka, Sherly Sandberg, je maja nenadoma ovdovela. Mesec za tem je napisala globoko osebno izpoved, ki nam približa svet žalujočih, hkrati pa tudi odpira oči za lepoto življenja, družine in prijateljstva.

 

Čeprav se razlike med ljudmi glede na njihov statust in premoženje morda zdijo na prvi pogled velikanske, pa smo si v temeljnih življenjskih stvareh povsem enaki. Tako kot se vsi veselimo rojstva, ljubezni in lastnih otrok, tako močno nas tudi vse prizadenejo bolezen, bolečina, smrt.

Prav to lahko začutimo ob izpovedi, ki jo je mesec dni po nenadni smrti moža na svoji Facebook strani objavila ena najuspešnejših in najbogatejših žensk iz Silicijeve doline, Sherly Sandberg.

Sandbergova je na eni strani uspešna in prodorna direktorica, ki je poleg vsega zaslovela tudi s knjižno uspešnico "Lean in", v kateri poziva ženske k večji prodornosti v poslovnem svetu in k večjemu vključevanju mož v družinsko življenje in skrb za dom (tudi na podlagi lastne izkušnje). V Facebooku je desna roka Marka Zuckerberga, ki je pred kratkim tudi razkril delček svoje intime, ko je spregovoril o bolečini po treh spontanih splavih.

Na drugi strani pa je Sandbergova 46-letna mama dveh osnovnošolskih otrok in nedavno ovdovela žena prav tako uspešnega poslovneža, Davea Goldberga, ki je pri 47-letih med fitnesom nesrečno padel in umrl. Poročena sta bila 11 let in prav njemu Sandbergova pripisuje veliko zaslug tako za svoj osebni kot poslovni uspeh.

Izpoved Sanbergove, ki jo objavljamo, je sicer dolga, a vredna branja, saj z veliko iskrenostjo opisuje svoje doživljanje izgube, neznosne trenutke praznine, odzive ljudi, bolečino žalovanja matere, to, kaj je človeku v stiski zares v pomoč, spremenjene odnose na delovnem mestu, potrebo po bližini in potrebi po samoti, pomen podporne mreže ...

Dragoceno branje za vse, ki so že doživeli izgubo, in za vse, ki bi želeli razumeti, kaj žalujoči doživljajo.

***

Danes je konec šlošima za mojim ljubljenim možem – prvih trideset dni. V judovstvu imamo obdobje intenzivnega žalovanja, ki je poznano kot šiva, ki traja sedem dni po pokopu ljubljene osebe. Po šivi lahko začnemo z večino običajnih dejavnosti, a šele konec šelošima predstavlja zaključek verskega žalovanja za pokojnim zakoncem.


sandberg4


"Lahko se prepustiš niču, tej praznini, ki napolnjuje tvoje srce, pljuča,
omejuje tvoje zmožnosti, da bi mislil ali celo dihal. Lahko pa poskusiš najti smisel."

Prijatelj iz otroštva, ki je danes rabin, mi je nedavno dejal, da je najmočnejša enovrstična molitev, kar jih je kdaj prebral, tale: "Ne pusti, da umrem, dokler sem še živ." Te molitve ne bi nikoli razumela, preden sem izgubila Davea. Sedaj jo.

Zdi se mi, da ko se zgodi tragedija, smo postavljeni pred izbiro. Lahko se prepustiš niču, tej praznini, ki napolnjuje tvoje srce, pljuča, omejuje tvoje zmožnosti, da bi mislil ali celo dihal. Lahko pa poskusiš najti smisel. V teh zadnjih tridesetih dneh sem preživela kar nekaj trenutkov v tem niču. In vem, da bo mnoge trenutke v prihodnosti tudi požrla ta gromozanska praznina.

A kadar le morem, hočem izbrati življenje in smisel.

In zaradi tega pišem: da bi obeležila konec šlošima in vrnila ljudem nekaj tega, kar sem mi oni dali. Čeprav je izkušnja bolečine ob izgubi globoko osebna, pa mi je pogum tistih, ki so delili z mano svoje osebne izkušnje, tisto, kar mi je pomagalo prebiti se skozi. Nekateri od teh, ki so odprli svoja srca, so bili najbližji prijatelji. Drugi so bili popolni tujci, ki so javno delili svojo modrost in nasvete. Zato sedaj delim, kar sem se naučila, v upanju, da bo pomagalo komu drugemu. Upam, da lahko iz te celotne tragedije potegnem kak smisel.

V teh tridesetih dneh sem doživela trideset let. Sedaj sem trideset let bolj žalostna. A čutim tudi, da sem trideset let bolj modra.

Veliko globlje sedaj razumem, kaj pomeni biti mama, tako skozi globino agonije, ki jo čutim, ko moji otroci vpijejo in jočejo, kot preko povezave, ki jo moja mama čuti z mojo bolečino. Poskusila je zapolniti praznino v moji postelji, ko me je vsako noč objemala, dokler se nisem izjokala v spanec. Kako se je borila, da bi zadrževala svoje solze, da bi dala prostor mojim. Razložila mi je, da je huda bolečina, ki jo občutim, tako moja lastna kot tudi od mojih otrok in razumem, da je imela prav, ko vidim bolečino v njenih lastnih očeh.


sandberg6


"Veliko globlje sedaj razumem, kaj pomeni biti mama, tako skozi globino agonije, ki jo čutim,
ko moji otroci vpijejo in jočejo, kot preko povezave, ki jo moja mama čuti z mojo bolečino."

Spoznala sem tudi, da v resnici nikoli nisem zares vedela, kaj reči drugim v stiski. Zdi se mi, da sem to počela čisto napačno; ljudi sem skušala pomiriti, da bo še vse dobro, saj sem mislila, da je upanje najbolj tolažila stvar, ki jo lahko ponudim. Prijatelj, ki je bil v zadnjem stadiju raka, mi je dejal, da je bila najslabša stvar, ki so mu jo ljudje izrekali: "Saj bo še vse v redu." Glas v njegovi glavi pa je kričal, "Kako lahko veš, da bo še vse v redu? Ali ne razumeš, da bom morda umrl?" V zadnjem mesecu sem spoznala, česa me ja takrat skušal naučiti. Resnična empatija včasih ni to, da vztrajamo, da bo še vse v redu, ampak, da priznamo, da ni vse v redu. Ko mi ljudje rečejo: "Ti in tvoja otroka boste ponovno našli srečo." mi srce govori: Da, to verjamem, vem pa tudi, da nikoli ne bom več čutila čiste radosti. Tisti, ki so rekli: "Saj boste odkrili, kaj je sedaj vaše novo normalno, vendar nikoli ne bo več tako dobro, kot je bilo," so mi bolj v tolažbo, ker poznajo in govorijo resnico. Celo namesto preprostega "Kako si?" – ki je skoraj vedno zastavljen z najboljšimi nameni – mi je ljubši "Kako ti gre danes?" Ko me vprašajo "Kako si?", se komaj zadržim, da ne bi zavpila "Mož mi je umrl pred mesecem dni, kako misliš, da sem?" Ko slišim "Kako ti gre danes?", vem, da se ta oseba zaveda, da je največ, česar sem trenutno zmožna, to, da se prebijem skozi posamezen dan.

Naučila sem se tudi nekaj praktičnih stvari, ki so pomembne. Čeprav sedaj vemo, da je Dave umrl v trenutku, tega v rešilnem avtu še nisem vedela. In pot do bolnišnice je bila neznosno počasna. Še vedno sovražim vsak avto, ki se ni pomaknil k strani, vsako osebo, ki ji je bilo pomembneje, da pride nekaj minut prej na svoj cilj, kot da naredi prostor, da bi mi lahko šli naprej. To opažam v mnogih državah in mestih, kjer se vozim. Dajmo, premaknimo se in ne bodimo v napoto. Mogoče je življenje nekega starša, partnerja ali otroka odvisno od tega.

Spoznala sem, kako minljivo se lahko vse zdi – in morda vse tudi je. Da je lahko vsaka preproga, na kateri stojiš, izmaknjena izpod tebe brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila. V zadnjih tridesetih dneh sem slišala preveč zgodb žensk, ki so izgubile moža, pa so jim bile potem izpod nog izmaknjene še številne druge preproge. Nekatere so povsem brez podpornih mrež in se borijo povsem same, ko se soočajo s čustveno bolečino in finančno negotovostjo. Zdi se mi tako narobe, da te ženske in njihove družine zapustimo ravno, ko so v največji potrebi.

Naučila sem se prositi za pomoč – in spoznala sem tudi, koliko pomoči potrebujem. Do sedaj sem bila vedno starejša sestra, direktorica, izvrševalka in načrtovalka. Tega pa nisem načrtovala in ko se je zgodilo, nisem mogla storiti skoraj ničesar. Ljudje okrog mene so morali prevzeti stvari. Oni so načrtovali. Oni so vse zorganizirali. Oni so mi povedali, kam naj sedem, in me spomnili, da moram jesti. In ti ljudje še vedno počnejo toliko stvari, da podpirajo mene in moja otroka.


sandberg2


"Resnična empatija včasih ni to, da vztrajamo, da bo še vse v redu, ampak, da priznamo, da ni vse v redu."

Spoznala sem, da se je tudi trdoživosti mogoče naučiti. Adam M. Grant me je naučil, da so za trdoživost pomembne tri stvari in da lahko delam na vseh treh. Personalizacija – spoznanje, da ne gre za mojo krivdo. Dejal mi je, naj si prepovem besedo "obžalujem". Da naj si vztrajno ponavljam: To ni moja krivda. Stalnost – opominjanje, da se ne bom počutila tako za vedno. Da se bodo stvari izboljšale. Vseprežamajočnost – ni potrebno, da to vpliva na vsa področja mojega življenja; sposobnost predalčkanja je pri tem zdrava.

Zame je bil začetek vračanja na delo rešilna bilka, priložnost, da se spet počutim koristno in povezano. A hitro sem odkrila, da so se tudi te povezave spremenile. Mnogi od mojih sodelavcev so imeli v očeh strah, ko sem se jim približala. Vem zakaj – želeli so mi pomagati, a niso vedeli kako. Naj to omenim? Ali naj o tem raje molčim? Če omenim, kaj naj sploh rečem? Zavedela sem se, da če hočem ohraniti bližino s sodelavci, ki mi je bila vedno tako pomemba, da jih moram spustiti k sebi. Tem, s katerimi najtesneje sodelujem, sem povedala, da mi lahko zastavijo svoja iskrena vprašanja in da jim bom odgovorila. Rekla sem jim tudi, da je v redu, če povedo, kaj sami čutijo. Ena sodelavka mi je priznala, da se je večkrat peljala mimo moje hiše, a ni vedela, ali se lahko oglasi na obisk. Drugi je rekel, da je bil povsem paraliziran, ko sem bila v bližini, saj je bil povsem v krču, da bo izrekel kaj napačnega. Odprti pogovori so pregnali strah pred tem, da bi kdo kaj napačnega naredil ali izrekel. Eden mojih najljubših stripov prikazuje slona v sobi, ki se oglasi na telefon in reče: "Slon tukaj." Ko smo enkrat spregovorili o tem slonu, smo ga šele lahko pahnili ven iz sobe.

Istočasno s tem pa se pojavijo trenutki, ko si ljudi ne morem pustiti blizu. Bila sem na predstavitvi v šoli, ko so otroci vodili svoje starše po razredu in jim kazali svoje izdelke na steni. Toliko staršev – ki so bili vsi po vrsti tako prijazni – je poskušalo vzpostaviti očesni stik z mano ali mi reči nekaj tolažilnega. Jaz pa sem ves čas gledala v tla, da nihče ne bi ulovil mojega pogleda, saj me je bilo strah, da bi se zlomila. Upam, da so razumeli.

Naučila sem se hvaležnosti. Resnične hvaležnosti za stvari, ki sem jih prej jemala za samoumevne – kot recimo življenje. Kljub strtosti srca, ki jo čutim, vsak dan pogledam svoja otroka in se iskreno veselim, da sta živa. Cenim vsak njun nasmeh, vsak objem. Nič več se mi vsak dan ne zdi samoumeven. Ko mi je prijatelj dejal, da sovraži rojstne dneve in zato svojega ne praznuje, sem ga pogledala in mu v solzah rekla: "Praznuj vendar svoj rojstni dan, presneto. Lahko si srečen, da ga imaš." Moj naslednji rojstni dan bo klavrn kot le kaj, a sem odločena, da ga bom v svojem srcu praznovala bolj, kot sem ga praznovala kdaj koli prej.


sandberg5


"Naučila sem se hvaležnosti. Resnične hvaležnosti za stvari,
ki sem jih prej jemala za samoumevne – kot recimo življenje."

Resnično sem hvaležna mnogim, ki so mi ponudili svoje sočutje. Sodelavec mi je povedal, da se je njegova žena, ki je nisem nikoli srečala, odločila, da se bo v znak solidarnosti spet vrnila v šolo in zaključila svoj študij – to, s čimer je odlašala že vrsto let. Juhu! Kadar razmere to dopuščajo, bolj kot v karkoli verjamem v proaktivno in odločno pristopanje k stvarem [dobesedno "leaning in", kar je avtoričina fraza za aktivno in odločno vključevanje žensk v delovnem okolju, op. prev.]. In toliko moških – od teh, ki jih dobro poznam, do teh, ki jih verjetno nikoli ne bom – je in bo počastilo Daveovo življenje s tem, da preživljajo več časa s svojimi družinami.

Sploh ne morem izraziti svoje hvaležnosti družini in prijateljem, ki so naredili toliko in mi dali zagotovilo, da bodo ostali ob meni. V brutalnih trenutkih, ko me preplavi praznina, ko se pred mano naslikajo neskončno prazni meseci in leta, me samo njihovi obrazi potegnejo iz osame in strahu. Moja hvaležnost zanje je brezmejna.

Z enim od teh prijateljev sem govorila o neki dejavnosti otrok z očeti, ki je sedaj Dave ne more izpolniti. Domislila sva se načrta, da namesto njega vskoči on. Potem pa sem zajokala: "Ampak jaz hočema Davea. Jaz hočem možnost A." Dal mi je roko čez ramo in rekel: "Možnost A ni mogoča. Zato pa pokaživa tej možnost B, kar ji gre."

Dave, da počastim tvoj spomin in vzgojim tvoje otroke, kot si zaslužijo, da bi bili vzgojeni, obljubljam, da bom naredila vse, kar morem, da pokažem tej možnosti B, kar ji gre. Čeprav sem je šlošim že končal, še vedno žalujem za možnostjo A. Vedno bom žalovala za možnostjo A. Kot poje Bono: "Ni konca bolečini ... in konca ljubezni." Ljubim te, Dave.

 

Vir: facebook.com
Prevod: Mica Škoberne

Foto: Facebook, Reuters, Getty Images, Vanity Fair

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Vikend za pare, ki čakajo otroka ... otroka pa ni in ni

13. do 15. december 2019

Frančiškanski samostan,
Nazarje

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana