Prepoznavati Božji klic znotraj zakona

Nedelja, 7. julij 2013, 7:00
Image
druzina2

Kako pomembno je poslušati Božji glas vsak dan svojega zakona, nam pričujeta mlada zakonca Sara in Justin.

 

Sara in Justin sta se poročila junija leta 2011 in povila svojega prvega otroka avgusta lani. Sara svoje doživljanje iskanja in odgovarjanja na Božji klic opisuje tako:

Ko sva z Justinom prepoznala, da je Božji klic za naju klic v poročeno življenje, sem bila prepričana, da je z razločevanjem konec. Vedela sem, da ne bomo ravno vedno »srečno živeli do konca svojih dni«, bila sem pa prepričana, da je konec s težkimi odločitvami.

Sedaj se temu razmišljanju le nasmehnem. Odkar sva se poročila, sva morala razločevati in iskati tisto, kar je za naju dobro. Razločevati sva morala, ali in kdaj kupiti hišo, kako pravilno porabiti denar, kaj in koliko popraviti na hiši in ali naj se vključiva v župnijo, ki je najbližja najini hiši, ali ne. V zadnjem času pa smo skupaj odkrivali, kakšna naj bo naša družina sedaj, ko imamo majhnega fantka.

Zame je bilo eno najtežjih razločevanj prav odločanje o tem, ali naj po rojstvu otroka nadaljujem s polnim delavnikom ali ne.

V zadnjem času smo res živeli precej skromno, saj smo naš celotni dohodek porabili za urejanje hiše, za vračanje kreditov ter za stroške, povezane z rojstvom najinega sina. V tem času ni bilo lahko gledati drugih prijateljev, ki so si privoščili boljši avto, odšli na počitnice in potovanja. In vendar smo čutili, da smo na pravi poti ter da se nam bo odločitev, da ostanem doma, precej obrestovala.

Med delom in družino

Rada sem imela svoje delo, povezano z župnijo, ki mi je omogočalo širjenje veselega oznanila preko različnih oblik komunikacije. Imela sem tudi fleksibilen urnik in dobre sodelavce. In vendar mi je bilo po rojstvu sina kar težko priti nazaj. Ko sem bila na delu, sem čutila, da bi hotela biti več doma in obratno. Nekaj časa sem poskušala biti »supermama« in usklajevati delo, otroka in moža. Pravzaprav so za naju ostajale bolj nočne ure ali kratek čas vožnje na delo.

Tako sva po času molitve in razločevanja z Justinom spoznala, da je trenutno za nas vse bolje, da ostanem doma z otrokom. Pred časom me je namreč prijateljica vprašala, kdaj moj otrok počiva. Zavedela sem se, da moram za to vprašati varuško! Odločitev pa je vendarle bila sladko-grenka.

Po eni strani sem se veselila, da bom lahko več časa preživela s sinom. Videla njegove prve korake, prve zobke in se srečevala z drugimi mamicami in njihovimi otroci. Zadnje mesece službe sem tudi opažala svojo veliko utrujenost in se zavedala, kako sem iskala, kaj bi lahko izpustila pri skrbi za svojo družino.

Po drugi strani pa sem na tej župniji delala zadnjih 5 let. Oboževala sem svoje delo in srečevanja z župljani, od katerih sem veliko prejela. Bili so resnične priče vere. Hvaležna sem za vso modrost in življenjske izkušnje, ki sem jih od njih prejela. Pa vendar …

Z Justinom še naprej moliva in iščeva prave poti. Če se po letu ali dveh pokaže priložnost, bom morda ponovno prevzela službo. Za polni ali polovični delovni čas. Se pa oba zavedava, kako zelo sva blagoslovljena s priložnostjo, ki mi omogoča, da ostajam doma. Tako sem zaenkrat preprosto srečna z zavestjo, da poskušava odgovarjati na Božji klic za naju v sedanjem trenutku.

Povzeto po: foryourmarriage.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.