Prazno gnezdo: Ko zakonca ostaneta sama

Vir: Shutterstock

Ko otroci zapustijo starše in se odselijo, je to prav posebna preizkušnja za partnerski odnos.

Solze polzijo po Sarinem obrazu, ko začne pripovedovati, kako se je počutila, ko je njena zadnja hči zapustila dom: »Naš zadnji otrok, Emilija, je pravkar odšla študirat in skoraj vsak dan jokam. Trideset let svojega življenja sem dala za otroke. Čeprav sem ustanovila dve podjetji in bila zelo uspešna, so bili otroci vedno moja prioriteta. Zdaj me nihče ne zares ne potrebuje. Počutim se, kot bi me odpustili. Tako sem osamljena.« (vir: familylife.com)

Sindrom praznega gnezda

Sindrom praznega gnezda je izraz, ki označuje posebno prelomnico v življenjskem ciklusu skorajda vsake družine. Tako kot bodo v srcih zakoncev vedno zapisana rojstva otrok, njihovi odhodi v vrtec, šolo in drugi, čarobni ter nemalokrat tudi izjemno težavni in čustveno naporni trenutki, je tudi osamosvojitev otrok nekaj, kar pošteno pretrese družinsko dinamiko.

Sindrom praznega gnezda je izraz, ki označuje posebno prelomnico v življenjskem ciklusu skorajda vsake družine.

Četudi številni starši zatrjujejo, da komaj čakajo, da si privoščijo nekaj miru, romantike le zase, pa je nekaj povsem drugega, če si zakonca to zagotovita takrat, ko so otroci le začasno odsotni in sta za nekaj dni ali tednov sama. Dokončni odhod otroka od doma, lahko nenaden, čez noč, kar je še posebej stresno, ali pa postopna odcepitev, ki lahko poteka več mesecev ali dlje, pa je nekaj povsem drugega.

Kaj bom sedaj?

Zakonca, ki sta se prej v veliki meri posvečala otrokom in sta bila vpeta v predvidljivo, domačo in varno družinsko dinamiko, se sedaj soočita z nečim novim. Po dolgih letih vzgajanja, planiranja družinskih opravkov in počitnic, starševskega sodelovanja, tudi nestrinjanja in konfliktov, ostaneta sama. Mož in žena, ki sta bila vajena svoje otroke videti, čutiti, nagovoriti ter objeti na vsakodnevni ravni, zato lahko doživita občutek hude praznine, zmedenosti in žalosti.

Nemalo je parov, ki se, največkrat kar vsak pri sebi, saj se številni o tem žal niti ne pogovorijo, sprašujejo: Kaj bom sedaj? Kdo sem, če nisem le mama/oče? Kaj naj sedaj počnem? Kaj pa bom brez otrok? Včasih se zakonca počutita izgubljeno in ne vesta, o čem bi se sedaj, ko sta v hiši ostala le onadva in se vse zdi tako prazno, čudno in veliko, sploh pogovarjala. Pa ne nujno zato, ker se ne bi več imela rada ali bi se absolutno oddaljila tekom let (čeprav je tudi takih zakoncev veliko), temveč preprosto zato, ker je to zanju pretres, novost, ki ji vsaj na začetku nista kos.

Bolj ali manj srečni?

Prazno gnezdo je vsekakor občutna sprememba, ki pa je lahko dobra, zaželena in z veseljem pričakovana, ko se zakonca brez slabe vesti veselita novih intimnih trenutkov in drugačnega povezovanja ali pa strah vzbujajoča in polna bolečine, zmedenosti in celo trpljenja. To še posebej velja za pare, ki so bili dolga leta le starši, ki so že zdavnaj izgubili zanimanje drug za drugega ter se za to niso zmenili ali potrudili, da bi to popravili.

Študije: Ženske srečnejše, ko odidejo otroci

Kaj pa pravijo študije? Zanimivi pa so izsledki kar 50 let trajajoče Millsove študije, ki je raziskovala življenje nekdanjih učenk Millsovega kolidža.

Rezultati raziskave so pokazali, da so ženske postale srečnejše, ko so otroci zapustili dom.

Raziskava je preverjala njihovo srečo v različnih obdobjih: ko so bile stare okoli 40 let in so otroke še imele doma, pri 50 letih, ko so nekatere že imele odrasle in samostojne otroke, nekatere pa so doma vendarle imele še kakšnega otroka, ter pri 60 letih, ko so skoraj vse že ostale same z možem. Rezultati so pokazali, da so ženske postale srečnejše, ko so otroci zapustili dom. Četudi študija ni upoštevala mnenja moških (to bi bilo res zelo zanimivo), pa ponuja snov za razmislek.

In čeprav bi morda lahko ugibali, ali so bile te ženske potemtakem nesrečne v vlogi mame, pa terapevti opozarjajo, da je odhod otrok od doma nekaj naravnega in nujnega, občutek svobode in sreče pri starših pa nikakor ni znak egoizma, temveč gre za zdrav pričetek novega obdobja.

Vsakdo doživlja po svoje

Doktorica psihologije Helen M. DeVries, ki se ukvarja tudi s fenomenom praznega gnezda, je priznala, da je, ker se je po odhodu svojih otrok od doma čutila sproščeno in zadovoljno, sprva mislila, da je z njo kaj narobe.

Podobno so doživljale tudi njene prijateljice, ki so se čudile temu, da odhoda otrok od doma niso doživele tako drastično, kot so pričakovale, da bodo. Vendar pa številni starši pripovedujejo drugačno zgodbo.

Oče in mož Tom je tako zaupal, kako hudo mu je bilo, ko so otroci odšli. Zanj je bil to velik šok. Še eden izmed očetov Richard je po odhodu hčerk svoji ženi priznal, da se počuti nekoristnega in izgubljenega. Sčasoma pa sta se spet zbližala in začela uživati v pogovorih, filmih in zmenkih, za kakršne sta imela, ko sta bili hčerki še doma, precej manj časa.

Po odhodu otrok se odnos med zakoncema vsekakor preobrazi, saj ju v to sili že sama dinamika spremembe.

Bolj boleče pa je sinov odhod od doma denimo doživela Alexandra Kennedy, zakonska in družinska terapevtka iz Kalifornije, ki je to občutila kot izjemno močno slovo, pravo žalovanje ob koncu pomembnega obdobja, ki jo je dolgo precej bremenilo.

Katastrofa ali preporod za zakon?

Po odhodu otrok se odnos med zakoncema vsekakor preobrazi, saj ju v to sili že sama dinamika spremembe. Nekateri začutijo, da si nimajo več ničesar povedati in se razidejo, za številne pa je to lahko priložnost za preporod. Če se zakonca trudita in si predvsem iskreno želita, da bi se zbližala in ponovno našla medsebojni stik, ki je morda le nekoliko oslabljen, jima uspeh in utrditev odnosa skoraj zagotovo ne uideta.