Pravila v družini

V vsaki družini obstajajo pravila. Napisana ali nenapisana. Kakšne pa so njihove prednosti? So pravila, ki so vsiljena od zunaj, za družino lahko tudi škodljiva?

V naši družini smo sprejeli pravilo, da nam sladica pripada po kosilu. Vse je teklo lepo in prav, dokler nisem začela prebirati člankov o zdravi prehrani, kjer se strogo odsvetuje jesti sladkor v vseh oblikah in barvah, saj je le-ta zelo škodljiv. In sem postala tečna in zoprna, ko se je bilo treba odločiti, ali otrokom dati bonbon ali ne, ko so zanj prosili, ali bi pojedli Kinder jajčka, ki so jih dobili v dar, ali ne, ali moram zagrabiti dedija za vrat, ko otrokom ponuja lizike …

In se je zgodilo. Nekega dne sem se odločila, da sladice ne bo. Name se je usula ploha razočaranja in pritožb, ko so mi z jeznimi obrazki pojasnjevali, da danes še nismo jedli sladice in da nam le-ta pripada. Ok, sem si rekla. Pa naj me otroci prepričajo, zakaj jim sladica pripada. Štirje otroci so se borili z argumetni za, ena mama z argumenti proti sladici (s škodljivim sladkorjem J). Tekma je bila kar huda.

NEKAJ OTROŠKIH ARGUMENTOV ZA SLADICO:

• zato, ker je dobra
• ker smo suhi in se lahko še poredimo
• ker si redno umivamo zobe
• ker so v čokoladi lešniki, ti pa so zdravi
• ker smo danes že pojedli veliko zdravega sladkorja v sadju in lahko še malo škodljivega
• ker se veliko gibamo, tekamo, skačemo po trampolimu, se žogamo
• ker se nam bodo sladkarije pokvarile in nočemo metati hrane stran
• ker smo sladkarije dobili za darilo in so naše
• ker smo preprosto otroci

NEKAJ MAMINIH ARGUMENTOV PROTI SLADICI:

• dobra je le v ustih, celotnemu telesu pa škodi, saj porablja vitamine
• sladkor povzroča debelost
• sladkor uničuje zobe
• sladkor povzroča sladkorno bolezen (več argumentov na temo škodljivosti za zdravje mi niso več priznali:)
• ker otroci postanejo hiperaktivni in manj pozorni
• najprej dobiš nekaj energije, ki pa se hitro zmanjša
• so drage in bi denar zanje lahko porabili za bolj koristne stvari

Kako hitro lahko zunanji vplivi spremenijo ne samo pravil v družini, marveč kar celotno dinamiko in odnose v njej.Kdo mislite, da je zmagal? Otroci, kajpak. Niso uživali zmage zgolj zaradi pridobljene vrstice čokolade, pač pa zaradi njihove vključenosti, razmišljanja in ustvarjalnosti. Ob vsem tem se sprašujem, kako hitro lahko zunanji vplivi (najsi bodo to strokovnjaki z različnih področij, tašče, mame, sosede, prijateljice, vzgojiteljice in učiteljice, duhovniki …) spremenijo ne samo pravil v družini, marveč kar celotno dinamiko in odnose v njej. Tudi na slabše.

KAJ SO DRUŽINSKA PRAVILA?

Učinkovita družinska pravila so pozitivne izjave o tem, kako naj bi družina poskrbela in ravnala z vsemi člani v družini. Vsako pravilo je drugačno, glede na vrednote, prepričanja, situacijo, starost in zrelost otrok ter potrebe vseh članov družine.

Ni dobro imeti preveč pravil, bolje manj in tiste dosledno izpolnjevati in jih po potrebi in s starostjo otrok dodajati in spreminjati. Če je otrok še majhen in si ne zapomni veliko pravil, je bolje od njega zahtevati, naj upošteva vsaj temeljna pravila o vljudnosti, poštenosti in nežnem ravnanju do drugega, medtem ko ostala pravila (o pospravljanju igrač, o zlaganju oblačil, pospravljanju za seboj) dodajamo s starostjo otroka.

Ni dobro imeti preveč pravil, bolje manj in tiste dosledno izpolnjevati in jih po potrebi in s starostjo otrok dodajati in spreminjati.Naj bo vključenih čim več pravil, kaj je potrebno delati (bodi nežen do drugega, zapni pas v avtu, ne govori s polnimi usti, jej za mizo), pravila, česa se ne sme delati, pa uporabljajmo takrat, ko ne najdemo pozitivne različice (ne pljuvaj). Nekatera pravila naj bodo temeljna in naj veljajo povsod (o vljudnosti, poštenosti, da drug drugega ne ranimo), spet druga so namenjena posebnim situacijam, v katerih se znajdemo (v avtu, v trgovini, na obisku, za računalnikom, na igralih).

Običajno predšolski otroci in otroci v nižjih razredih osnovne šole potrebujejo še veliko vodenja in usmerjanja pri upoštevanju pravil, medtem ko se na otroke od sredine do pozne osnovnošolske starosti v večini primerov že lahko zanesemo, da bodo bolj samostojno upoštevali pravila brez usmerjanja staršev.    

POZITIVNI UČINKI PRAVIL V DRUŽINI

Ker otroci sodelujejo, pravila lažje ponotranjijo in jih upoštevajo ter sprejmejo posledice, saj so jih sami izbrali. Tako se učijo prevzeti odgovornost za lastno vedenje.

• Pravila so družini v pomoč, da stvari lažje tečejo. Postavljajo meje, kaj se sme in česa se ne sme delati, ter razjasnijio, kaj se pričakuje od vsakega posameznika.
• Omogočajo družini vzpostaviti red, mir in harmonijo.
• S pomočjo pravil se otroci in tudi starši naučijo odgovornosti in samodiscipline, ne le znotraj družine, temveč tudi zunaj nje.
• Pomagajo, da se izognemo konfliktom, nesporazumom, prepirom in bojem, še posebej med otroki.
• Pomagajo razumeti, da imajo tudi drugi svoje potrebe. Zato pripomorejo k večjemu medsebojnemu spoštovanju.
• Dajejo občutek varnosti in stabilnosti. Kar je še posebej pomembno za najstnike, saj se vse druge stvari v njihovem življenju tako zelo spreminjajo.
• Najstniki si želijo več avtonomije, neodvisnosti, moči in samoodločanja. Pa tudi zasebnosti. Najstnik se bo čutil slišanega, če bo sodeloval pri postavljanju pravil. Preverja, ali smo do njega pošteni. Zlasti potrebuje pravila o varnosti (pitju alkohola, odnosu do nasprotnega spola, “policijski uri”). Lahko napišemo pogodbo o varnosti, ki jo najstnik podpiše. Vedno pa moramo biti pripravljeni, da z njim razpravljamo in prilagajamo pravila, ko odrašča.

KAJ JE POMEMBNO PRI POSTAVLJANJU PRAVIL?

• Pravila morajo biti zelo specifična ter jasna in razumljiva vsem članom družine, drugače se jih ne bo upoštevalo.
• Temeljna pravila lahko na listu papirja visijo na vidnem mestu. Otroci naj pravila sami narišejo, najstniki pa naj imajo pravila nekje bolj na »skrivnem«, a njim dosegljivem mestu. 
• Pri postavljanju pravil in posledicah, ki sledijo ob neupoštevanju le-teh (ker so kršitve pričakovane J), naj sodelujejo tudi otroci, ki so že zmožni soodločati. Pred 3. letom otrokom razlagamo, kaj so pravila in zakaj so potrebna, po 3. letu starosti pa so otroci že sposobni sodelovati pri postavljanju pravil in razumeti posledice kršenja le-teh. Ker otroci sodelujejo, pravila lažje ponotranjijo in jih upoštevajo ter sprejmejo posledice, saj so jih sami izbrali. Tako se učijo prevzeti odgovornost za lastno vedenje.

Najbolj pomembno pa je, da pravilo samo po sebi ne postane bolj pomembno kot oseba ali vzdušje v družini.Če bi družina ne imela pravil, potem pravzaprav staršev ne potrebujemo. Starši so zato, da otroke vodijo in jih usmerjajo k odgovornostim in vrednotam. Vsaka družina posebej si mora ustvariti svoja pravila, ki bodo staršem in otrokom omogočala, da so med seboj bolj povezani in da hkrati znotraj družine lahko ostanejo posamezniki z lastnimi potrebami.

Pri postavljanju pravil zaupajmo sebi in svojim notranjim občutkom. Pravilo spremenimo, če čutimo, da stvari ne gredo prav. Najbolj pomembno pa je, da pravilo samo po sebi ne postane bolj pomembno kot oseba ali vzdušje v družini.

Zato pri nas pravilo o sladici po kosilu ostaja, saj smo zaradi nje vsi bolj nasmejani.

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, vodi »Skupino za mamice«, predava in sodeluje v programih, ki jih nudi iskreni.net.