Poznate razlog, zakaj so drugorojenci napornejši?

Foto: Canva

Že kar pregovorno postaja, da je drugorojeni otrok precej težavnejši in napornejši od prvorojenega. Kadarkoli pogovor nanese na to, se vedno najde v bližini starš, ki obupano in vdan v usodo prikimava.

Niso pa to zgolj opažanja staršev. Da je drugorojeni otrok dejansko pravi izziv, so potrdili tudi v nedavni raziskavi, ki so jo opravili na Danskem in na Floridi.

Zato – oddahnimo si, nikjer nismo zavozili. Drugorojenci so povečini (nekateri so namreč pravi balzam po prvorojencu) preprosto napornejši od ostalih.

Joseph Doyle, vodja omenjene raziskave, je spremljal in preučeval tisoč družin z dvema ali več otroki z namenom, da bi dokazal ali ovrgel splošno prepričanje o samosvojih drugorojencih. Toda kot pomembno opombo je navedel, da je bilo v vzorcu zajetih precej več družin, kjer je bil drugorojenec – fant.

Da je vedenje in vzgoja drugorojencev pravi izziv za starše, je skozi opazovanja dobival potrditve vedno znova in znova. Zanimivi pa so zaključki avtorjev raziskave, kje pravzaprav tičijo vzroki za to, da ravno drugorojenec pobere vse ‘nagajive’ gene.

»Glavni dejavnik, ki vpliva na težavno vedenje drugorojencev, je gotovo razlika v količini pozornosti, ki je namenjena otroku s strani staršev,« je bilo zapisano v poročilu.

Seveda je popolnoma nemogoče posvetiti enako količino pozornosti novorojenčku, ki je sam, kot pa novorojenčku poleg malčka. Toda brez skrbi. Ni potrebno imeti slabe vesti, da smo si sami zakuhali težavnega otroka, kajti to ni edini razlog za to, da so drugorojenci pravi posebneži.

Za drugi razlog so namreč navedli naslednje:

»Prvorojenci imajo svoj prvi zgled zgolj v starših. Drugorojenci pa si med drugim svojega idola najdejo v neracionalnem dvoletniku.« Ali v muhastemu in vsevednemu osemletniku. Ali celo v najstniku.

Raziskava me je pritegnila, ker imava tudi midva izredno napornega drugorojenca. Vendar me s svojimi zaključki ni prepričala. Kajti, prvič, veliko težje je popolno pozornost razdeliti med  tri ali več otrok, pa zato vsak naslednji ni še nujno težavnejši. In, drugič, če bi se drugorojenci res zgledovali po svojem starejšem sorojencu, zakaj bi se vedli slabše?

Torej, še vedno sem mnenja, da drži »mit o drugorojencih« in da obstaja razlaga za to, ki je bolj prepričljiva, le počakati bo treba nanjo. Ali pa ima kdo od vas morda že lastno razvito teorijo? 🙂

Povzeto po: www.babble.com