Naj vam zaupam, kako sem ga polomil pri prvih treh otrocih. Prva dva sta se rodila, še preden sem končal specializacijo na pediatriji, tretji pa, ko sem ravno odprl ordinacijo. Takrat se mi je zdela kariera najpomembnejša. Prepričan sem bil, da je dober standard za mojo družino zelo pomemben in da se bom osebno izpolnil predvsem v ordinaciji.
Odrasel sem samo z mamo in tako nisem imel zgleda, kakšen naj bi bil dejaven oče. Starševstvo sem prepustil ženi- navsezadnje je to področje obvladala. Mislil sem, da bom s fantoma brcal žogo, ko bosta večja, in bomo skupaj igrali tekme. In ko bosta potrebovala nasvet, bom z veseljem prisluhnil njunim težavam.
Otroci imajo prednost pred kariero
Naredil sem napako, ker sem ukvarjanje z otrokoma prestavil na kasneje. Očeta sta potrebovala tudi, ko sta bila še malčka, in moja kariera jima ni pomenila nič. To mi je končno postalo jasno, ko so mi ponudili položaj specializanta v otroški bolnišnici v Torontu, največji taki ustanovi za otroke na svetu. Gre za zelo ugleden položaj, zaradi katerega bi kasneje dobival odlične ponudbe za delo. Vendar bi to hkrati pomenilo, da bi moral delati tudi ob koncu tedna in zvečer- skratka ves čas – in skrbeti za tuje otroke, medtem ko svojih ne bi niti videl. To ni bilo življenje, kakršno sem si želel za svojo družino. Ponudbo sem zavrnil, našel manj zahtevno delovno mesto, zato pa toliko bolj užival, ker sem imel čas za ženo in otroka. Pogosto smo šli šotorit, začeli smo jadrati. Končno sem spoznal sinova in užival v njuni družbi, ženo pa prepričal, da sva se odločila še za tretjega otroka. Tokrat sem več sodeloval, a moje očetovske šole še zdaleč ni bilo konec.
Otrok je očetov učitelj
Nato se nama je rodila prva hči Hayden in mi spremenila življenje. Zaradi njenega značaja sem skoval izraz dojenček z velikimi potrebami. Ta energijska bomba je bila drugačna od prvih treh otrok. Zadovoljna je bila le, ko je bila v naročju, in če sva jo odložila, je takoj jokala. Pogosto in nepredvidljivo se je dojila. Žena, ki sicer zna z dojenčki, je bila izčrpana zaradi napora, ki ga je vložila v to, da bi bila ljubeča mama. Tako mi ni ostalo drugega, kot da postanem oče, ki nosi otroka, se sprehaja z njim in ga tolaži. Ko ni bila v ženinem naročju, je bila pri meni. Tiste dni, ko se je nenehno dojila, sem po prihodu domov, prevzel sinove. Ko sem postal občutljivejši za hčerine potrebe, je zaupala tudi meni, žena pa ni več oklevala in jo je rade volje prepustila mojemu varstvu.
Z ženo sva hčerine prve mesece preživela, ker sva sodelovala. Ugotovil sem, da sem postal občutljivejši in da me je zahtevno dekletce veliko naučilo. Nova odkrita občutljivost je vplivala tudi na odnos s starejšimi otroki in ženo. Naši družini je šlo bolje kot kdaj prej, sam pa sem postal pametnejši vzgojitelj. Nisem bil odmaknjeni oče, ki deli kazen in življenjske nasvete iz varnega zavetja kabineta, temveč sem resnično spoznal svoje otroke, zlasti hčerko, in zato sem jih znal usmeriti, da so se primerno obnašali. Ugotovil sem, da otroku ne moreš postaviti meja na podlagi neotipljivih meril. Otroka moraš dobro poznati, on pa mora poznati starše in jim zaupati, sicer se ne bo obnašal, kot bi si želeli.
Povezani od rojstva
Po Hayden sva imela še štiri otroke. Vsak je bil posebna izkušnja. Zlasti pri Matthewu sem naredil vse, da bi bil čim boljši oče, saj sva z ženo takrat mislila, da bo to najin zadnji otrok. Morda pa sem se čutil tako tesno povezanega z njim, ker sem ga med porodom prestregel jaz (porod je bil hiter in babice ni bilo poleg). Matthew se dotika mojih tresočih se rok najbrž ne spomni, jaz pa tistega trenutka ne bom pozabil nikoli. Ne bi ga zamenjal za nič na svetu.
Očetovska skrb
Pri Matthewu sem odkril tudi radosti očetovske nežnosti. Žena ga je podojila, jaz pa sem ga potem nosil naokrog v štorklji ali naročju. Ne vem, zakaj sem telesno povezanost odkril šele pri šestem otroku. Matthew je vedel, da nisem njegova mama, pa kljub temu nekdo, ki ga ljubi in ob katerem se počuti dobro.
Matthew se je zaradi mojega spoznanja razcvetel. Rad je bil z mano, tako kot je bil rad z ženo. Moja novo odkrita sposobnost za tolaženje dojenčkov je prav prišla tudi ženi. Veliko laže ga je prepustila meni, bila je bolj sproščena in laže je poskrbela še za druge družinske člane. Rada naju je opazovala skupaj – vedela je, da bom zaradi očetovske nežnosti nežen tudi do nje. Celo najino spolno življenje se je popravilo.
V prvem letu Matthewovega življenja sem ordinacijo preselil v našo garažo. Čez dan sem si vzel odmor za dojenčka in sem z njim lahko preživel veliko časa. Po letu dni sem domačo ordinacijo zaprl in se preselil v bližnjo ambulanto. Čeprav nisem delal doma, sem se še vedno veliko posvečal otrokom. Moja povezanost z dojenčkom in preostalo družino je bila kot nekakšna močna, dolga elastika. Dovolj je bila raztegljiva, da sem hodil v službo, poučeval in pisal. A hkrati je bila tako močna, da me je vedno znova potegnila nazaj domov. Pazil pa sem tudi, da je nisem preveč raztegnil, zato ni niti počila niti popustila.
Od a-a do tata in atija
Z Matthewom sva si še vedno neverjetno blizu. Ko je rasel in dosegal različne prelomnice v razvoju, je tudi mene postavljal pred nove izzive – treniranje otroške ekipe, sodelovanje pri skavtih in podobno. Za te prostovoljne dejavnosti ne bi bil imel časa, če ne bi bile pomembne za sina. Z njimi sem se veliko naučil in zaradi teh izkušenj postal bolj potrpežljiv in uravnotežen.
Nato sta se Searsovemu klanu pridružila še dva otroka. Niso še opravili z mano – nenehno me učijo, kako biti boljši človek in boljši oče – ker sem jim na razpolago. Povezovalno starševstvo se izplača.
V tem času sem popeljal pred oltar hčer. Najina dojenčica z velikimi potrebami, Hayden, je odrasla, ostala zvesta sama sebi in naju razveselila z drago poroko. Ko sem jo pospremil do oltarja in kasneje plesal z njo ob pesmi Daddy’s Little Girl, sem se spomnil vseh ur, ki jih je kot sitna dojenčica preživela v mojem naročju. Spomnil sem se noči v najini postelji, časa, ki ga je preživela na ženinih prsih, in vseh dolgih let zahtevnega starševstva, ki ga je terjala od naju. Zdaj pa je ob meni stala lepa, samozavestna in sočutna mlada dama, na katero sem lahko ponosen. Občutek je bil čudovit.
Dr. William Sears v knjigi Povezovalno starševstvo
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
