Porodniška osama – nisi sama!

Lucija Čakš
Nedelja, 3. marec 2013, 5:40
Image
Sama mama

Vsaka mama, še preden dobi otroka, gotovo naleti na podatek, da je mnogo mladih mamic lahko precej osamljenih. A žal je to eden tistih posledic materinstva, ki jih moraš občutiti na lastni koži, da jih razumeš.

Ko sem rodila, se mi je zdelo, da ne morem biti bolj srečna. Malo bitje, svojevrstna mešanica med mano in možem, ki spušča tako ljubke zvokce in čez dan toliko spi, da uspem poleg nekaj osnovnih gospodinjskih opravil tudi odspati kako urico in si, če se mi ljubi, celo napleskati nohte. Boljšega otroka si ne bi mogla želeti!

Ona in mož sta bila v začetku praktično moja edina družba in to mi je zadostovalo. Sčasoma pa se je to začelo spreminjati. Ob koncu dneva sem bila vse pogosteje razdražljiva, sitna, nekaj mi je manjkalo. In ko sem se zalotila, da od pomanjkanja socialnih stikov odzdravljam voditeljem informativnih oddaj, sem se zavedla, da je treba nekaj ukreniti.

Toda kaj? Ob poroki sem se preselila iz Ljubljane na štajersko podeželje. In čeprav obožujem svoj novi dom, mi manjka družba domačega kraja. Med prijateljicami v bližini novega doma je večina takih, ki se čez teden odpravljajo v Ljubljano na delo ali študij. Pri 24-ih letih sem pač – žal –precej mlada za prvorodko in med vrstnicami ravno ne mrgoli takšnih, ki bi se soočale s podobnimi problemi.

Ko sem se zalotila, da odzdravljam voditeljem informativnih oddaj, sem se zavedla, da je treba nekaj ukreniti.Spletanje novih poznanstev v majhnem kraju je tudi svojevrsten podvig. Nimamo kupa kavarnic s previjalnimi mizami, nimamo nakupovalnih centrov s kotički za otroke, nimamo igral, parkov ali drugih strateških točk, kjer se mamice z vozički običajno nahajajo. Tudi nimamo maše za mamice ali kino predstave za mamice enkrat na mesec, niti plavalnega tečaja za dojenčke, kamor družbe željno mamo pošiljajo članki na to temo. Najbolj verjeten kraj za sklepanje novih »mamastih« poznanstev je pravzaprav zdravstveni dom – tam zagotovo vedno naletiš na kakšno mamo. A (k sreči!) je najina hči zdrava kot dren.

To pišem, ker vem, da je gotovo kje še kaka mama, ki ji med porodniško manjka družba, pa si ne želi vse dni preživeti na internetnih forumih (kjer mamic kar mrgoli, a je zasebnost neobstoječ pojem).

Po nekaj črnih trenutkih obupovanja, ko sem se vzela v roke, sem ugotovila, da se vedno najde rešitev.

Mene rešuje knjižnica. Tam vedno lahko poklepetam vsaj s knjižničarko, branje pa je itak krasno za preganjanje osame. Poleg tega sem ugotovila, da prijateljica iz okoliša tudi strašno rada bere in sedaj vse čtivo redno in izdatno predebatirava. Izkazalo se je tudi, da ima sosed iz otroških let sina le dan starejšega od naše deklice in imava tako z njegovo punco toliko skupnih tem, da vsakih nekaj dni letijo po dve strani dolgi maili sem in tja.

Poleg tega sem ugotovila, kako veliko srečo imam, ker mož hodi iz službe med tretjo in četrto, da lahko vsak dan skupaj jemo kosilo in imamo celo popoldne zase. Pa kako velik blagoslov sta svak in svakinja z dvema malčkoma v sosednji hiši, saj je vedno, še v takem mrazu ali nalivu, vsaj ena mama samo korak stran. Sploh pa je dragoceno spoznanje, da če že jaz ne morem v družbo, lahko družbo vedno povabim k sebi. In da ta vedno rada pride, le da se ne mara sama povabiti, ker jo je staah, da bo motila mlado družino.

Drage mame na porodniški in take, ki ste ostale doma – niste same. Mnoge mame se kdaj počutimo osamljeno. A gotovo tudi za vas obstaja idealna družba – vsaka mama ima svojo, čeprav je morda prvi hip ne vidi. Treba se je malo organizirati in jo poiskati.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.