Počitnice – čas za prepire?

Prepiri na dopust so nekaj, kar sicer vsi poznamo, pa vendar vsako leto znova upamo, da se jim bomo uspešno izognili. So ta pričakovanja sploh realistična? In, ali so sploh potrebna?

Ko sva bila z možem sredi precej napornega obdobja – rojstvo tretjega otroka, začasna selitev v tujino, bližajoči se rok za oddajo doktorata, čisto novi službeni izzivi, vsi trije otroci v domačem varstvu … je res ostajalo zelo malo časa samo za naju. In tako sva hrepenela po tem! Po nemotenem zmenku v dvoje (kar pomeni sama z dojenčkom :), po skupnih večerih, sproščenih pogovorih, sprehajanju po mestu, gledanju filmov, skupnemu branju, debatiranju, sanjanju … Ker v tistem trenutku sva sanjala le o trenutku, ko bo končno prišel čas za vsaj delček tega.

Naivna pričakovanja

In je prišlo obdobje, ko so se stvari malce umirile in sva lahko začela večere res preživljati skupaj. Končno! Zdaj bova pa kar zacvetela, pred nama so celi večeri radostne harmonije in nežne bližine … Naivneža!

Težko pričakovan čas v dvoje se je pogosto sprevrgle v neprijetne debate, naporna razčiščevanja, nizanje očitkov in drobnih zamer.Kot si lahko predstavljate, stvari niso šle tako pravljično gladko. Težko pričakovan čas v dvoje se je pogosto sprevrgle v neprijetne debate, naporna razčiščevanja, nizanje očitkov in drobnih zamer. Sva romantično zacvetela? Ne, prav na živce sva si šla! Bila sva neprijetno presenečena nad tem, koliko problemov in problemčkov imava kar naenkrat, ko pa nama je prej, v največji gužvi, vendarle vse teklo presenetljivo gladko, nobenih posebnih konfliktov ni bilo, vse sva hitro rešila. No, vsaj mislila sva tako.

Kaj se skriva na podstrešju?

Ko je začetno razočaranje minilo in sva sprejela to, da naju namesto prostega časa očitno čaka malce dela, pa sva začela na vse skupaj gledati kot na nekaj normalnega in zdravega. Logičnega. Ko sva bila izpostavljena tolikim zunanjim pritiskom, sva pač morala delovati kot uigrana ekipa, časa za razvijanje in razreševanje konfliktov ni bilo, energije za to še manj. In sva pač vse neprijetno pridno (in nezavedno) pospravljala na podstrešje … od koder ni čudežno izpuhtelo, ampak se je kopičilo in se nazadnje vsulo na naju, ko sva v želji po svežem zraku odprla vsa okna – tudi podstrešna. In namesto, da bi končno začela uživati v svežem zraku, sva morala začeti pospravljati.

Končno sva imela čas in prostor za to, da sva si lahko izrekla vse, se do konca poslušala, skregala, se tudi ranila in ob tem razbolela – brez strahu, da bo zmanjkalo časa za to, da se nazadnje vendarle spet najdeva, opravičiva, začutiva, zastaviva stvari drugače, na novo.

Še nekaj je …

Vsaka drobna izrečena in razčiščena stvar naju je malce bolj zbližala in povezala.Pri tem je bila zanimiva tudi najina moško-ženska dinamika. Medtem, ko je mož premaknil nekaj večjih kosov krame na tem podstrešju in zatem pričakoval, da zdaj pa res lahko začneva zasluženo uživati, pa sem sama neutrudno brskala naprej in vedno znova privlekla na plano še kak kos stare šare. Nekako takole:

• On (olajšano in zmagoslavno, da končno razume, v čem je problem, in da me je uspel pomiriti) »No, zdaj razumem, v čem je problem. Res ni bilo OK. Bom zdaj zastavil drugače!
• Jaz: Prav, super. (tišina) Me pa še nekaj muči …

In začne se nov krog … spirale. 🙂   

Prav po drobnih korakih sva pospravljala to najino podstrešje srca in prav počasi je postajalo vse bolj prijetno. Pravzaprav nepričakovano – potem ko sva se že vdala v to, da romantike in harmonije očitno še nekaj časa ne bo. Vsaka drobna izrečena in razčiščena stvar naju je malce bolj zbližala in povezala.

Kaj pričakovati, ko pridemo skupaj?

Zavedava se, da skupen večer po obdobju, ko nisva imela prav dosti časa za naju, ne bo nujno pretirano romantičen. Pričakujeva, da se bova morda najprej celo sprla, da bodo prišli težki občutki …In zdaj si že znava postavljati realna pričakovanja. Zavedava se, da skupen večer po obdobju, ko nisva imela prav dosti časa za naju, ne bo nujno pretirano romantičen. Pričakujeva, da se bova morda najprej celo sprla, da bodo prišli težki občutki … da pa je ta večer namenjen najprej temu, da se soočiva z njimi, in šele potem se bova imela lahko zares lepo skupaj. Povsem spontano, brez kakršnega koli naprezanja in ustvarjanja zunanjega ozračja romantike.

In nekaj takega so tudi počitnice – čas, ko pridemo skupaj. Od vsepovsod in z vso mogočo prtljago. Čas, ko se čas malce upočasni in obsedimo skupaj. In, ko obsedimo, si lahko končno izrečemo marsikaj. In če uspemo to tudi začutiti – z bolečino vred – smo dopust izkoristili na najboljši možen način. Pa čeprav vse skupaj ni ravno motiv za počitniško razglednico …

Počitnice, ki res osvežijo

S pričakovanji o počitniški idili pa se ne obremenjujem več. Ne samo zato, ker dvomim, da sploh obstaja, ampak tudi zato, ker je bistvo počitnic povsem drugje.V letošnjem dopustu se prav veselim časa, ki ga bova imela z možem zase. Da se bova lahko v miru malce skregala. In potem spet našla. In na ta način res polno živela počitnice. In vem, da bodo tudi otroci naporni. Ker bodo vedeli, da naju imajo lahko končno čisto zase, se ne bodo zadovoljili z ničemer manj. Prav imajo! S pričakovanji o počitniški idili pa se ne obremenjujem več. Ne samo zato, ker dvomim, da sploh obstaja, ampak tudi zato, ker je bistvo počitnic povsem drugje. Tudi v prepirih, ki odpirajo vrata novi svežini …