Otrok ne potrebuje besede priden

Foto: Shutterstock

»Nehajte uporabljati besedo priden, ker dela zmedo in otroka sili k neuspehu in temu, da si ne upa.«

Vse temelji na komunikaciji – tisto, kar otroci opazujejo, je močnejši signal od tistega, kar rečemo. Tudi tisto, česar ne rečemo in otroci vidijo, je prav tako komunikacija – t. i. nebesedna komunikacija, je na predavanju za starše in delavce radovljiškega vrtca pred dnevi na Posavcu povedal specialni pedagog Marko Juhant.

Objavljamo nekaj njegovih misli s predavanja, ki so povezane z izražanjem pohvale in lahko staršem pomagajo v vsakodnevni komunikaciji s svojimi otroki.

Štirikrat več je vredno tisto, kar otrok vidi

Če otrok prinese risbico, ki jo je narisal in sicer rečemo, da je lepa, na obrazu pa se nam zariše začudenje, bo otrok točno vedel, da ni dobro narisal. Tisto, kar vidi na obrazu, je vredno približno 80 odstotkov, 20 pa tisto, kar smo mu rekli. »Zato je najbolje, da ste pošteni. Če se razveselite risbice, to pristno pokažite, če pa se vam zdi, da je nekaj naredil le zato, da bi od vas dobil določen občutek ali pohvalo »priden si«, potem tega ne pokažite, saj veste, da zna narediti dosti bolje,« je svetoval Marko Juhant

»Priden« ni dobra beseda za vzgojo

Po Juhantovem mnenju otrok pri uporabi besed pozna samo skrajnosti, nima lestvice – nasprotje besede priden je zanj beseda poreden. Če ga ves čas hvalimo z besedo priden, jo bo enačil z uspehom in uspeh bo enačil s »priden«. Torej neuspeh enači s »poreden«, česar pa otrok sam po sebi ne želi.

Tako se mu ob nalogi, ki mu jo naložite, lahko zazdi, da je ne bo mogel opraviti in se upre: »Ne bom!« Otrok obupa, odneha, saj ve, da bo z neuspehom poreden. Tudi z motiviranjem ob tem ne bomo uspeli. »Bo pa nam uspelo, ko bomo toliko spremenili pogoje, da bo otrok s svojim razumom prišel do tega, da mu bo zdaj mogoče le uspelo,« je svetoval Juhant.

Otroci niso opustniki (ljudje, ki se nečesa lotijo in to hitro opustijo), želijo biti pridni in ugajati staršem. Juhant je ob tem navedel tudi dober primer, kako že majhnega, tri- ali štiriletnega otroka lahko naučimo, da posesa prostor in kako ga tudi primerno pohvalimo:

Na tla potresemo nekaj konfetov ali suhih kosmičev. Otroku pokažemo, kako se sestavi cevi, ki jih nato razdremo, da to naredi sam. Lahko ga naučimo tudi, kako se vtakne žico v vtičnico (prvič ob izklopljeni varovalki!), nato pa lahko sam prižge sesalec in ga nastavi na jakost, ki jo sam želi (to bo zagotovo najvišja, saj se mu bo zdelo strašno zabavno, ko bo stroj močno ropotal). Ni mu treba kazati, kako se sesa, saj je svoje starše že videl in to pozna.

Opisna ocena dela

Zakaj konfeti? »Ker ima otrok toliko razvit vid kot vaš mož – ne vidi drobnih pikic in dlak,« se je anekdotično pošalil Juhant. Pustimo mu, da posesa po svoje, na koncu pa povemo, da bo delo opravljeno takrat, ko bo pospravljen tudi sesalec. Otrok ne potrebuje pohvale “priden si bil”, ampak pristno in pošteno opisno oceno svojega dela. Ta mu vbudi občutek ponosa in da resnično motivacijo za naprej.

Nato se skupaj z njim odpravimo pogledat, kako je opravil delo: »Vaš otrok ve, da je bil priden in mu tega ni treba slišati. Ne potrebuje tega izraza, ker to ve in ve tudi, da vi veste, ker ste bili zraven. Česa pa ne ve? Kako kakovostno je opravil svoje delo. Zato se odpravite po stanovanju, poglejte, kako je posesal in mu dajte »opisno oceno«. Na primer: To si pa tako dobro posesal, kot bi jaz,« je pojasnil Juhant. V otroku boste vzbudili občutek ponosa in zadovoljstva – zaveda se, da je prvič sam sestavil sesalec, posesal in to tako dobro kot starši.

Babica: »Ja, kako si bil pa ti priden! Je dobil kaj za nagrado?«

Ali otrok ob tem še potrebuje nagrado ali pohvalo, da je bil priden? »Ne. Potrebuje oceno, kako je delo opravil,« zaključuje Juhant.

Kaj pa stari starši? Ti bodo otroka zelo verjetno pohvalili s »priden« in ga za opravljeno delo želeli tudi nagraditi. »Otrok povezuje »priden« z nagrado. Takrat lahko starši situacijo preprosto rešite tako, da rečete, da ima očitno babica nekaj zanj in naj gre z njo. Te pravice starim staršem ne vzemite, to je njihova vloga,« je hitro rešitev predlagal Juhant.

Naj gre za besedno ali nebesedno pohvalo, otrok se je bo bistveno bolj razveselil kot graje, predvsem pa mu bo dala veliko več motivacije za nadaljnje delo. In če bo imel za to notranjo in ne zunanje (nagrada) motivacije, bo učinek trajnejši, predvsem pa bo gradil svojo samozavest na podlagi zadovoljstva z lastnim trudom. Kaj je lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki se z veseljem uči stvari, ki mu bodo prišle prav za vse življenje?! Čokolade je prehitro konec, z njo pa tudi motivacije …

Vir: Vrtec Radovljica