Otroci nas spremenijo. Dobesedno.

Foto: Shutterstock

Znanstveniki so dokazali, da otrokove celice ostanejo v materinem telesu tudi nekaj desetletij po nosečnosti in nas za vedno spremenijo.

Otrokove celice po rojstvu ne ostanejo samo v maternici, ampak lahko potujejo po materinem telesu in vplivajo na vse, od pljuč do možganov.

Fetalni mikrohimerizem, kot se temu pojavu strokovno reče, povezujejo z avtoimunimi boleznimi, za katerimi zbolevajo mame, saj nekatere celice materino telo prepozna kot tujke. S tem pa se odpirajo tudi nove možnosti za njihovo zdravljenje.

Gotovo poznate kakšno mamico v svoji okolici, ki nosi verižico z imenom svojega otroka/otrok. Ideja je, da na tak način delček svojih otrok nesemo s seboj v vsakdanjik, ko smo ločeni od njih. Podoben je verjetno namen družinskih fotografij na delovni mizi. Kot bi jih imeli ves čas malce s sabo (in se takoj počutimo bolje). Po raziskavi Univerze v Arizoni (ZDA) lahko tudi dobesedno rečemo, da jih mame »nosimo s sabo«.

Raziskovalci so namreč odkrili, da celice otroka, ki smo ga nosile v maternici, v nas ostanejo še dolgo po koncu nosečnosti. Pojav se imenuje fetalni mikrohimerizem. Ime izvira iz grščine ali bolje rečeno grške mitologije: gre za Himero, pošast z levjo glavo, kozjim trupom in zmajskim repom. Le da v medicinskem pogledu še zdaleč ne gre za mit …

Gre za stanje, v katerem neko število celic pripada drugemu dednemu zapisu, zaradi česar se ta razlikuje od gostiteljevega. Do tega najpogosteje prihaja v nosečnosti, ker med materjo in otrokom prihaja do izmenjave celic.

Toda to še ni vse …

Te celice pa ne ostanejo le v naši maternici, ampak potujejo po vsem telesu. Otrokove celice v materinem telesu najdejo nov »dom« in se tako naselijo v naših možganih, črevesju, ledvicah ali pljučih in pravzaprav spremenijo naše lastne celice in zaživijo »novo življenje«.

Žal otrokove celice ne prinesejo vedno najboljšega. Študije so pokazale, da je prisotnost fetalnih celic povezana z avtoimunskimi boleznimi mater in da so te celice v materi navzoče vse do 38 let po nosečnosti. In tudi če celice izginejo, njihov učinek ne izgine nikoli.

Vodilna raziskovalka Amy Boddy z Univerze v Arizoni je pojasnila: »Zarodkove celice se lahko obnašajo kot zarodne celice in se razvijejo v epitelijske celice, specializirane srčne celice, ledvične celice itn. Lahko celo potujejo v možgane in se spremenijo v nevrone. Vsi smo himere.«

Materini sovražniki?

Čeprav se fetalni mikrohimerizem pojavlja med vsemi sesalci, ki imamo v času nosečnosti placento (posteljico), pa učinek takih celic na materino zdravje ostaja glavna tema v razpravah v znanstvenih krogih biologov.

Zarodkove celice lahko naredijo mnogo več, kot le potujejo do materinih tkiv. Avtorji omenjene raziskave menijo, da se lahko obnašajo kot nekakšna posteljica zunaj maternice, ki osnovna sredstva od materinega telesa preusmerjajo k razvijajočemu zarodku.

Celice, ki izhajajo iz otroka (in ki lahko v materi ostanejo še dolgo po nosečnosti), se srečujejo tako z zaščito in povečano dovzetnostjo kot s celo vrsto bolezni, vključno z rakom in avtoimunimi boleznimi, kot je revmatoidni artritis.

Lahko le spijo …

Vendar pa ne gre samo za vojno med materinimi in otrokovimi interesi: gre tudi za tiho željo materinega telesa, da bi preživelo in zagotovilo hranila za otrokov sistem, da ta preživi in da se prenese dedni material.

Lahko pa take celice zavzamejo neko nevtralno entiteto in so kot popotniki našega življenja. Verjetno v različnih časih otrokove celice igrajo različne vloge. Tako lahko na primer otrokove celice prispevajo k vnetnim procesom in avtoimunskemu odzivu matere, če jih njen imunski sitem prepozna kot tuje entitete. Morda je to lahko tudi razlaga za višji odstotek žensk kot moških, ki jih prizadene denimo evmatoidni artritis.

… ali pa delajo za nas

Na neki stopnji pa fetalni mikrohimerizem prinaša tudi dobre posledice, saj lahko fetalne celice potujejo do poškodovanih materinih celic in jih celo »popravijo«. Odkrili so na primer, da njihova prisotnost v rani, ki nastane zaradi carskega reza, igra aktivno vlogo pri celjenju rane.

Materinstvo nas spremeni za vedno, rade rečemo mamice. Toda ste vedele, da nas otroci spremenijo prav do naših celic?

Fetalne celice očitno igrajo zelo kompleksno vlogo v ženskih dojkah in so jih našli v več kot polovici žensk, ki so predstavljale vzorec raziskave.

Zelo verjetno so fetalne celice aktivni udeleženci pri razvoju dojk in laktaciji. Slabša sposobnost laktacije je tako lahko povezana z nizko številčnostjo fetalnih celic v dojkah.

Hipoteza omenjene raziskave predvideva, da bi preprost, neinvaziven test o prisotnosti fetalnih celic v materinem mleku lahko privedel do prvih prepričljivih dokazih o vplivu fetalnih celic na materino zdravje.

Zamotana sestavljanka vplivov na zdravje

Toda tudi tu zgodba ni tako enostavna: pri ženskah z rakom na dojki je številčnost fetalnih celic nižja kot pri zdravih ženskah, kar nakazuje, da lahko igrajo tudi obrambno vlogo. Po drugi strani pa nekateri podatki kažejo, da fetalne celice lahko povežemo s prehodnim zvišanjem tveganja za raka na dojki v nekaj letih po rojstvu otroka.

Ščitnica ima široko paleto regulativnih funkcij v nosečnosti, vključena je tudi v učinkovit prenos toplote z matere na potomca. In spet so tu fetalne celice: prav te naj bi bile v ščitnici vpletene in naj bi celo »manipulirale« z njeno aktivnostjo, saj naj bi povečevale prenos toplote na otroka. Lahko tudi kot povečano porabo matere.

Zarodkove celice se pogosteje pojavljajo v krvi in ščitnici žensk z obolenji ščitnice (tudi pri boleznih, kot so avtoimunski tiroiditis, Gravesova bolezen in rak ščitnice) kot pri zdravih ženskah. Avtorji raziskave predvidevajo, da materin sistem, ki se poskuša iztrgati izpod vpliva zarodkovih celic, lahko povzroči nevarne stopnje avtoimunosti in vnetja.

Gre očitno za zelo zamotan sistem vplivanja fetalnega mikrohimerizma na človekovo zdravje. Ena od »mučnih« možnosti, ki so jo odkrili v novi raziskavi, je, da bi fetalne celice lahko narekovale nevronske poti, ki nadzorujejo čustva in obnašanje. Tako naj bi lahko, na primer, ugrabile mehanizme sproščanja oksitocina, hormona, ki ga povezujemo s čustvenim navezovanjem matere in otroka.

Tako so lahko prav zarodkove celice »osumljenci« v širokem krogu fizičnih in čustvenih stanjih matere, kar vključuje tudi jutranjo slabost in poporodno depresijo.

Ne le vpliv na mater, tudi na mlajše sorojence

Tudi tu se zamotana sestavljanka fetalnega mikrohimerizma ne zaključi: ker je proces prehajanja celic obojestranski, fetalne celice iz matere lahko po posteljici prehajajo tudi v nosečnosti, ki sledi predhodni. Kar pomeni, da bi lahko starejši sorojenec pravzaprav vplival na mlajšega.

Raziskava je z vso svojo kompleksnostjo tudi nakazala smer, v kateri bi lahko iskali rešitve za npr. zdravljenje slabše laktacije, ran, zmanjševanje tumorjev in morda celo psihološke motnje, povezane z nosečnostjo.

»Če bodo bodoče raziskave podpirale napovedi tega okvira, lahko spremenijo način, kako pristopamo, zdravimo in preprečujemo različne bolezni, ki prizadenejo ženske, še posebej nove matere,« je napovedala vodja raziskave Boddyjeva.

Viri: asunow.asu.edu, babble.com