Odhod otrok od doma je pri ločenih težji

Ponedeljek, 12. oktober 2015, 5:15
Image
zapustiti dom01

Kako se starši soočajo z otrokovo selitvijo od doma? Vsi sogovorniki so povedali, da jim ni bilo lahko. Še posebej ne ločenim.

Zaradi ločitve v zakonu odhod otroka še težji

»Moj sin je šel v tujino pri 21 letih, leta 1989 je odpotoval v Kanado,« začne pripoved gospa, ki se ji ob spominu orosijo oči. Danes se pogosto vidita, odlično pa se razume tudi s snaho in obožuje svoja vnuka. Tistega leta, ko je šel sin prvič sam v tujino, po izkušnje, kot je rekla gospa, pa se je čutila zelo osamljeno. Njegov odhod je gospa, ki jo bomo imenovali Anica, doživela kot hud šok, saj se je istega leta tudi ločila.

»Hudo sem ga pogrešala, a je tudi to na srečo minilo, lažje mi je bilo že po kakšnem tednu. Bila sem izjemno ponosna nanj,« pripoveduje Anica, ki je v istem obdobju, ko se je sin odločil, da razpre peruti in odide v svet, ostala sama, mož je odšel. Kar naenkrat je imela ogromno časa, v srcu pa je čutila praznino.

Nekateri starši se po odhodu otrok od doma še bolj povežejo, drugi oddaljijo, številni se čutijo izgubljene, nemalo pa se jih razveseli novega življenjskega obdobja.

Anica priznava, da se je po ločitvi začela preveč navezovati na sina, kar je morda tudi občutil in se zato odločil, da je čas, da gre čim prej na svoje. Njeno življenje se je obrnilo na glavo. Sprva je uteho iskala v delu, tudi doma v hiši in na vrtu. Misli ji je preusmerilo, če je postorila kaj koristnega.

Kasneje se je začela ukvarjati s telovadbo. Ob tem se je dobro počutila, baterije pa je polnila tudi s sprehodi v naravi. Z veseljem je pričakovala dan, ko se bo sin vrnil v Slovenijo, kmalu tudi z družino.

Za eno leto so se v domovino celo vrnili vsi – tudi sinova soproga in otroci. Ko so po enoletnem obisku ponovno odpotovali v Kanado, Anica ni več čutila bolečine in osamljenosti, temveč veselje ob dejstvu, da je sin uspešno zaživel na svojem in si ustvaril svoje življenje.

Ne mislita, da sta sama!

Tudi poročeni pari se z odhodom otrok soočajo na raznolike načine. Nekateri se še bolj povežejo, drugi oddaljijo, številni se čutijo izgubljene, nemalo pa se jih razveseli novega življenjskega obdobja.

Zakonca Novak spadata med ljudi, ki so se odločili za večgeneracijsko sobivanje, ki pa je pravzaprav obuditev starih običajev, ko so mladi in stari pogosto bivali v isti hiši. Njuna poročena hči je ostala doma, z možem sta si dom ustvarila v zgornjem nadstropju hiše, mlajši sin pa se je na svoje preselil pred kratkim.

Gospa Novak pravi, da sinov odhod ni bil stresen, saj se je odselil postopoma: »V bistvu njegov odhod ni bil opredeljen na nek točen datum, ampak je počasi od doma odnašal vedno več svojih stvari. Zato pa smo ostali v stiku, po telefonu, po e-pošti in z občasnimi obiski.«

Ob tem dodaja, da je sin resnično odhajal kar nekako »po delih«, kar je bilo na nek način lažje, saj slovo ni bilo nenadno, na njegovo osamosvojitev sta se tako lahko navajala postopoma.

Ko ju povprašam, ali se čutita kaj osamljena, dobim odgovor, da ne, ter priznanje, da k temu zagotovo pripomore tudi to, da poročena hči z zetom ostaja doma. Gospod pristavi še, da bi se tudi v nasprotnem primeru, če bi ostala sama, imela lepo, vendar pa bi bila dinamika odnosov povsem drugačna, hiša pa morda bolj tiha.

Oče in mož, katerega ton glasu je ob pripovedovanju dobil nostalgičen pridih, pa svoje razmišljanje zaključi z mislijo: »Za vsakega starša je verjetno na nek način hudo, še posebej če otrok odide daleč v drug kraj, ker se vsaj delno izgubi fizični stik. Je pa po drugi strani normalno in prav, da se otroci osamosvojijo in odidejo na svoje, če je to le možno.«

Žalost in veselje

Štiriinpetdesetletna Mirjana, ki se je prav tako ločila, je hčerkin odhod od doma doživela kot nekaj, kar jo je hkrati osrečilo in užalostilo. Ločila se je, ko je imela hči 14 let, čez slabih deset let pa ji je ta naznanila, da gre na svoje in da se seli k fantu na drugi konec Slovenije.

Mirjana pripoveduje: »Prevevali so me različni občutki. Še danes ne morem pozabiti lepega pisma, ki mi ga je napisala in ga še vedno hranim. V njem me je tolažila, naj ne bom žalostna ter da se bova še vedno pogosto videvali in da upa, da jo razumem.« Osamljenost je kmalu zamenjal občutek sprejemanja in ponosa.

Mirjana, ki je čez čas spoznala novega partnerja, je bila vesela, da je hči srečna, sama sebe pa je prepričala, da za vsakega starša prej ali slej nastopi čas, ko gredo njegovi otroci na svoje.

Navezovanje na sina po ločitvi

Nekoliko težje se je s sinovim odhodom v London sprijaznila gospa Ula, prav tako ločena, ki je iskreno priznala, da se je na sina kar preveč navezala, podobno kot bi se na čustvenega partnerja. Zelo ga je potrebovala in ga s tem, povsem nehote, tudi utesnjevala, ga morda celo privezala nase.

»Bila sem zelo žalostna in nesrečna, svet se mi je podrl, imela sem grozno stisko, kajti na sina sem bila preveč navezana. Počutila sem se zelo osamljeno, izgubljeno, doživljala sem bolečine, moje srce in duša sta bila prazni.«

Danes pa je Ula ponosna na uspešnega sina, s katerim se vidi dvakrat na leto. Njeno življenje je prav tako polno, kot je bilo nekoč, njun odnos pa mnogo bolj sproščen.

Preberi več: Prazno gnezdo: ko zakonca ostaneta sama

Foto: instrumentofyourpeace.com, plus.google.com, regions.com 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem