Ura je 6:30 v torek dopoldne. Hči je budna, in se igra z barbikami ter gleda svoje DVD-je. Pred 10 meseci bi bil tak prizor nekaj nepredstavljivega. Kaj se je zgodilo?
Odkrivanje šolanja na domu
O šolanju na domu sva prvič slišala od zdravnika, ki je mojo ženo spremljal pri porodu na domu. Skupaj z ženo sta doma šolala vseh svojih 5 otrok. Žena Ana je začela govoriti o naravnem načinu življenja od poroda doma preko povezovalnega starševstva do šolanja na domu.
Ker sva želela izvedeti kaj več o tem, sva se udeležila velikega tabora doma šolajočih družin. Moj prvi vtis je bil: »To ni za nas«. Apartma smo si delili z družino, ki je živela v hiši brez elektrike in vode, otroci pa so bili rojeni v gozdu brez kakršne koli pomoči. Otroci so uživali v igranju violine in telovadbi, zato je družina ogromno časa in energije namenila podpori tega in dosegli so neverjetne rezultate. Bili so ljubeči starši s samozavestnimi otroki. Vendar se spomnim Ane, ko je dejala: »Šolanje na domu ni za nas! Jaz rabim elektriko! “
Ko sva spoznala še druge udeležence, sva ugotovila, da je pristopov šolanja na domu ravno toliko kot otrok. In Ana je tako hitro spoznala, da je ravno šolanje na domu prava izbira za nas.
Šolanje na domu oz. homeschooling pomeni, da se otrok uči tisto, kar hoče, kadar hoče in na način kot želi. Ključno je zaupanje, da so otroci vsaj tako pametni in sposobni, kot smo sami.
Naravno učenje je naravno!
Naravno učenje je tisto, kar smo mi in večina naših prijateljev počeli, ko smo imeli malčka. Z njim smo se igrali, opazovali, kaj ga zanima in če nas je povabil, smo skupaj z njim raziskovali. Tako so se otroci naučili plaziti, hoditi in govoriti. Zdelo se je logično, da se ta proces lahko nadaljuje.
V tistem času sem delal kot predavatelj na univerzi. To izhodišče me je navdalo z zaupanjem v naravno učenje. Ne zato, ker sem se čutil usposobljen za poučevanje”, daleč od tega. Nasprotno, spoznal sem, da se imam veliko za naučit v smislu, da preneham poučevati svojega otroka in mu pustim, da se uči.
Leta poučevanje študentov prvega letnika so me prepričala, da je šolanje pogosto največja ovira pri razvoju lastnega razmišljanja in radovednega pristopa k življenju. Šola se zdi imenitna pri poučevanju mladih umov, kako se prebiti skoznjo.
Življenje brez poučevanja
V tistem času sva z Anne poskušala ustvariti zelo posebno okolje za najine otroke, ki je zajemalo: nič TV, večinoma lesene in naravne igrače, ekološko nepredelano hrano…
Imela smo nešteto strahu – moja najhujša nočna mora je bila, da bi s permisivno vzgojo ustvaril vase zagledanega, sebičnega zapečkarja, ki se baše z junk hrano. Kljub temu sva se spraševala: Kaj pa če bi se to pri nas obneslo?
Hrana?
Večina staršev otrokom pusti svobodo, da jedo tisto hrano, ki jo želijo, in jih pri tem ne omejujejo. Na tak način otroci sami izbirajo hrano in imajo »morda za marsikoga presenetljivo« uravnoteženo prehrano. O hrani ne razmišljajo kot o slabi ali dobri, ampak zgolj kot o gorivu za svoje telo. Jejo, ko so lačni, in nehajo, ko so siti. Koliko odraslih bi si želelo imeti takšno kontrolo nad sabo?
Sprva doma nisva imela nobene nezdrave hrane, razen ob praznikih. A sva opazila, da si takšne hrane hči želi še bolj. Tako sva dala hčerki na izbiro tudi manj zdravo hrano, pri čemer sva izbirala takšno s čim manj »umetnimi« dodatki. Naša shramba je bila nato dobro založena z njimi, in takrat štiriletna hči Maya jih je lahko pojedla toliko, kot je hotela in kadar je hotela. Zagotovila pa sva tudi, da je bila ena polica vedno založena s suhim sadjem, oreščki in drugimi zdravimi prigrizki.
Prišlo je obdobje, ko je neprestano jedla čips, čez nekaj mesecev pa je ta postal le ena izmed izbir. Zelo presenečen sem bil, ko je prvič šla mimo vrečk čipsa in me prosila, če ji ostrgam korenček. In zdaj se v našem nakupovalnem vozičku znajde veliko več sadja kot prej.
Se še vedno včasih zgodi, da si zaželi sladoled ravno pred kosilom, vendar nama je v olajšanje, ker jo podpirava pri učenju, kako priti v stik s potrebami svojega telesa. Zdaj se z ženo veliko učiva od hčerke: pogosto si privošči sladoled, vendar se ustavi, ko ima dovolj: nasprotno pa midva velikokrat želiva pojesti do konca, ne glede na to, kaj nam sporoča telo.
Nič pravil … veliko navodil
Izogibava se presojanju hčerinih izbir: dajeva ji prostor za eksperimentiranje, starosti primerne informacije in občasno poveva svoje mnenje, da ji pomagati krmariti njeno svobodo.
Nekoč ko sva šla skupaj v trgovino, si je zaželela čokoladne kekse. Opomnil sem jo, da je pred njo še dolg dan in da bi si morda želela izbrati nekaj, kar ji bo dalo energijo za dlje časa. Vendar pa sem ji dal jasno vedeti, da je odločitev njena in se lahko odloči, kakor želi. Če bi se to zgodilo nekaj mesecev prej, bi ob tem hči planila v jok in protestirala, ker bi moj nasvet razumela kot: »Ne boš jedla čokoladnih keksov«. Tokrat pa je poslušala in se odločila za eno izmed stvari, ki sem jih predlagal. Vedela je, da sem ji iskreno predlagal in je nisem želel nadzorovati, zato je bila odprta za nasvet. Seveda pa bo morda naslednjič izbrala čokoladne kekse in naučiti se moram to brezpogojno sprejeti.
Uravnotežiti potrebe staršev in otrok
Pri nas imamo načelo: Mora ustrezati vsem!. Naš osnovni namen je, da s sočutjem in empatijo usmerjamo naše otroke, da postanejo sočutni, empatični in neprisiljeni.
Prej sem bil obseden z doslednimi mejami. Nikoli nisem prekršil pravila, ker sem se bal, da bi to povzročilo negotovost in še več moledovanja hčerke po kršitvi pravil. Danes nimam pravil. S hčerko se vsakič posebej »pogajava«. Konkretno to pomeni, da če sva včasih prebrala maksimalno 3 poglavja pred spanjem, se danes zgodi, da prebereva polovico knjige ali pa samo 1 poglavje. Nek večer mi je celo rekla: “Videti si utrujen oči, nocoj bi lahko prebrala samo eno poglavje.”
Najin odnos postaja vse bolj realen in vedno bolj razumeva drug drugega.
Povezati namesto zaščititi
Šolanje na domu temelji na neverjetnem zaupanju v otroka in veri v to, da bo v skrbečem, zdravem, aktivnem in podpirajočem okolju otrok postal skrben, zdrav in aktiven. Nobenega jamstva ni, da ne bo polnočnih maratonov gledanja filmov, da si za zajtrk ne bo zaželel torte, sladoleda ali čipsa … vendar bo našel ravnotežje.
Več na: http://www.kindredcommunity.com/articles/from-control-to-connection-an-unschooling-journey/p/1178
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Čuden članek, najbrž povzet iz kakega tujega pričevanja. Naj bi govoril o šolanju na domu, kar je zame alternativa naši obvezni osnovni šoli, tu pa je največ govora o prehrani in vzgajanju brez postavljanja mej,kar lahko počneš tudi, če otroka sicer vpišeš v osnovno šolo in preden ga vpišeš. Predlagam bolj dodelane članke, pa tudi če jih je manj, ne pa samo, da je nekaj objavljeno in ima za osnovno vodilo načela, ki jih propagirajo nekateri iskrenovci. To me spominja na zgodbe iz Ognjišča pred 20 leti, pa se mi sicer zdi Ognjišče zelo v redu revija.
Se strinjam z Mici.
Tole pa je res žalost- pol članka o hrani.
Pa toliko bi lahko napisali o šolanju otrok doma in verjetno nas je veliko, ki bi z veseljem prebrali.
No ena stvar pa je zanimiva – to, da k “šolanju” ne spada le učenje kot ga poznamo iz šol, ampak vs eod vzgoje dalje, kamor spadajo mimogrede tudi prehranjevalne navade.
In če prav preberete je to izkušnja staršev, ki sta začela s šolanjem na domu, in sta najbrž opisala predvsem tisto, kar ju je na nek način najbolj zaznamovalo.
Pa roko na srce verjetno ima vsak izmed nas v spominu na šolo veliko več takih zadev, ki se ne tičejo “znanja”, ampak vsega drugega, kar se je dogajalo “usput”.
To, kar članek opisuje, je samo ena od možnosti za “homeschooling” (oziroma šolanje na domu), ki ga poimenujejo “unschooling” – torej ne-šolanje. Unschooling je, kadar otrok čisto sam izbira svoje dejavnosti; osnovna opcija šolanja na domu pa predvideva učni načrt za otroka, da se doma nauči to, kar bi se sicer.
Ne vem, kako lahko pri nas otroka “unschool”-aš, ker mora konec leta vseeno pokazati določeno znanje, določeno z učnim načrtom.
Splača se pa prebrati originalni blogovski zapis – je še precej več informacij notri 🙂 Obstaja tudi precej home-shooling in unschooling blogov, pa nekaj podcastov, kjer družine opisujejo svoje šolanje (oziroma ne-šolanje) na domu.