Obsedenost z učenjem skozi igro

Thumbnail

Socialna omrežja ter ostale spletne strani s predlogi za prosti čas in učenje otrok so preplavljene z idejami za učenje skozi igro.

Dnevno se pojavljajo novi načini, kako malčke naučiti barve, števila, likov ali razlikovati med velikim in majhnim. S čimer ni nič narobe – dokler starši s tem ne postanemo zasvojeni. Znak za alarm je lahko že to, da zvečer mrzlično brskamo po spletu, kaj bomo naslednji dan počeli s svojim otrokom in česa ga bomo naučili.

Postali smo obsedeni s tem, da želimo svojega otroka čimbolj zgodaj naučiti čim več.

Znak za alarm je lahko že to, da zvečer mrzlično brskamo po spletu, kaj bomo naslednji dan počeli s svojim otrokom in česa ga bomo naučili.

In tako smo nekje na poti izgubili naše zavedanje, kaj igra sploh je. In da učenje skozi igro NI igra. Igra NI narekovanje otroku, kaj naj dela. NI spodbujanje, naj postavi tri račke k številu 3. NI vztrajanje, da mora do konca ločiti rumene in modre kroge. Če moramo spodbujati, da nekaj dokonča, če moramo proces narediti zabaven, da otrok ne obupa, potem to NI igra.

Kaj je igra?

Igra je užitek in je čista zabava. Je razvedrilna dejavnost, ki le okvirno potrebuje pravila ali pa jih sploh ne.

Igra že sama po sebi otroku omogoča, da se veliko nauči – o sebi, o vzroku in posledici, o naravi, o sodelovanju, vodenju in sledenju. Skozi igro otrok razvija veščine, ki mu kasneje omogočijo reševanje težav. Ob igri otrok porablja svojo energijo in se sprošča. Za vse to pa potrebuje čas – svoj čas in ne vnaprej odmerjenega. In nikakor ne vnaprej pripravljenega postopka.

Igra je užitek in je čista zabava. Je razvedrilna dejavnost, ki le okvirno potrebuje pravila ali pa jih sploh ne.

Igra ima tudi pomembno mesto v povezovalnem starševstvu – nič nas bolj ne poveže z otrokom kot to, da si vzamemo čas za igro z njim. Vendar naj jo vodi in usmerja otrok sam. Cilj naj ne bo osvojeno znanje – ampak zaupanje, smeh, sprostitev ter priložnost, da svojega otroka še bolje spoznamo.

Igre kot vira učenja naj bo čim manj

Starši smo ob množici literature o otrocih ponotranjili dejstvo, da se moramo z otrokom neprestano ukvarjati. S tem zaviramo razvoj njihove domišljije in ustvarjalnosti. S tem mi zapolnjujemo njegov čas, namesto da bi bila to otrokova skrb. S tem mu odrekamo priložnost, da si bo sploh znal sam izbrati, kaj bo počel.

 

Igrajmo se z njim, raziskujmo skupaj. Nič ni narobe s tem, če ga občasno vodimo in učimo. Toda naj naši vnaprej pripravljeni projekti ne postanejo vir in osnova otrokove igre.

Naj naši vnaprej pripravljeni projekti ne postanejo vir in osnova otrokove igre.

Prepustimo vodenje igre otrokom!

Namesto da bi otroku omogočili čim več časa za igro, mu organiziramo čas in igro tako, da se bo naučil tisto, kar smo mi predvideli, da potrebuje. Namen igre ni, da bi otroci dosegli cilje odraslega. Prepustimo torej vodenje igre tistim, ki imajo njeno definicijo naravno vgrajeno – svojim otrokom. Soigralec pri igri pa je vedno več kot dobrodošel!

Viri: creativechild.com, happinessishereblog.com, siol.net

Foto: quick-garden.co.uk, madrid-psicologos.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja