Občutki krivde v materinstvu

Vir: Shutterstock

Vsak otrok v mami povzroči občutke veselja, sreče in ponosa, pa tudi precej občutkov negotovosti, jeze in nemoči. Vsa ta čustva, tako prijetna kot neprijetna, so v odnosu matere in otroka naravna.

Rojstvo vsakega otroka in življenje z njim je za starše nenehen izziv. Na žalost je nemogoče, čeprav bi si to po tihem vsi želeli, da bi dnevi z otroki tekli mirno, brez konfliktov, stisk, nasprotovanj in nemoči ter jeze. Ta občutja so naravna in se nam jih ni treba ustrašiti ali se jih celo sramovati.

Občutki krivde in nezadovoljstva

Konflikti, stiske, nasprotovanja, nemoč in jeza so naravna občutja ob otroku in se nam jih ni treba ustrašiti ali se jih celo sramovati.

Pogosti občutki krivde in nezadovoljstva s svojim materinstvom so prava krivica in zavora za razvoj materinstva ob vsem trudu, naporu in predanosti otroku. Vsaka mama za otroka vedno naredi vse, kar v določenem trenutku zmore. Vedno da od sebe vse, česar se v odnosu do otroka zaveda, da bi morala dati in da lahko da. Uglasi se na vse, kar začuti, in česar je ni strah.

Jasno je, da nobena mama na svetu ni popolna, ampak otrok popolne mame nikakor ne potrebuje. Potrebuje pa zadovoljno, sproščeno in ljubečo mamo, ki bo vedela, da je dala vedno vse od sebe, da pa je delala tudi napake. Če se mati teh napak zaveda, ji zaradi njih ni treba imeti občutka krivde. Z občutki krivde v odnosu ne moremo ničesar spremeniti. Krivda je občutek v telesu, da ti je nekaj spodletelo, ampak da hkrati ne obstaja nobena vizija, kako bi to lahko popravil. Krivda je, kot da bi pticam porezal krila.

Kako iz krivde

Otrok nikakor ne potrebuje popolne mame.

Če imamo ob otrocih pogoste občutke krivde, pomeni, da z nečim pri sebi, pri svojih reakcijah, besedah, odzivih na otroka, nismo zadovoljni. Vendar dokler bomo vztrajali v občutkih krivde, nimamo možnosti za spremembe.

Krivda naj bo le znak in opozorilo, da moramo nekaj spremeniti v odnosu do sebe in do otroka. Prek krivde, kot opozorila, da nekaj  ni v redu, se moramo prikopati do bolj pristnih občutkov v našem telesu. Znati moramo razločevati med  nemočjo, strahom, jezo, utrujenostjo in še čem. Šele s temi čutenji lahko v odnosu do sebe pridemo do globljega razumevanja sebe ter odnosa z otrokom. Posledično šele lahko najdemo smernice za rešitve problema in možnost sprememb.

Za matere je velik izziv, kako vsakemu otroku pokazati, da je ljubljen in nenadomestljiv, kako z vsakim posebej vzpostaviti pristen, iskren in globok stik.

Krivda naj bo le znak in opozorilo, da moramo nekaj spremeniti v odnosu do sebe in do otroka.

Mladi starši so pogosto utrujeni, negotovi, neprespani. Namesto da bi se krivili, da niso dovolj dobri starši, se lahko te stiske zavedajo, si jo priznajo ter se npr. naučijo poiskati dodatno pomoč babic, sester ali pa gospodinjskih pomočnic. Lahko se sprostijo tudi ob srečanjih s prijateljicami, z družinskimi prijatelji, s katerimi si podelijo svoja občutja in skrbi, ter se ob tem razbremenijo, bolje začutijo in laže vidijo pot naprej.

Prav tako se občutki krivde pogosto pojavijo, ko se v družini rodi nov otrok. Dragoceno je, če se zavedajo, da je starejši otrok na nek način v stiski. Da je verjetno negotov, zmeden, morda celo nekoliko prestrašen, v stiski pa je tudi zato, ker vsega tega še ne zna povedati in se o tej stiski pogovarjati. Naravno je, da stisko staršem izrazi, vendar je to še na vedenjski ravni. Lahko se začne ponoči zbujati in želi prav mamico, čez dan postane nekoliko bolj zahteven, želi biti več v naročju, želi, da se tudi njega veliko nosi, želi si več igre s starši, daljše uspavanje, izbirčen je pri jedi, bolan …

Pojav takih in podobnih sprememb pri otroku je naraven in je odraz notranje stiske, ki je še ne more ubesediti in jo na različne načine uravnava s telesom, na katerega se starši nato uglasijo. Če se starši uspejo uglasiti in odzvati na te otrokove povečane potrebe in jih ne razumejo kot izsiljevanje, tečnobo ali ljubosumnost, potem ti simptomi počasi izzvenijo in otrok sprejme sorojenca kot nekoga, ki ga je možno vzljubiti. Občutki krivde so pri tem veliko breme. Prvi otrok namreč mater v tem obdobju ali pa tudi kasneje potrebuje na drugačen način, bolj preverja, ali je res še vedno tako razpoložljiva, kot je bila, ko je bil še sam.

Zaskrbljenost, da je drugi otrok prikrajšan za materino ljubezen, je odveč. Vsak otrok zna ob odzivni in ljubeči materi poiskati način, kako jo bo poklical v odnos.

Zaskrbljenost, da je drugi otrok ob tem prikrajšan za materino ljubezen, je odveč. Vsak otrok zna ob odzivni in ljubeči materi poiskati način, kako jo bo poklical v odnos, ko jo bo potreboval.

Pomembno je namreč, da se bodo starejši otroci tudi po prihodu novorojenčka ob starših počutili ljubljene in sprejete. Zato je povsem naravno in precej pogosto, da se z njimi ukvarjamo več in se nam ni treba boriti z občutki krivde, da za drugega ne poskrbimo dovolj ali tudi obratno. Gre namreč za zelo kompleksen in hiter razvoj mlade družine in vsakega posameznika v njej.

Tankočutno in ustvarjalo starševstvo nikoli nobenega otroka ne prikrajša za starševsko ljubezen, ki se, če se za to odločimo, neprenehoma razvija in spreminja v nepreštevnih različicah.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.