Občutek krivde – prikrit sovražnik vsakega starša

Vir: Shutterstock

Z občutkom krivde se vsaj občasno sreča vsak starš. Pojavi se, ko menimo, da za svojega otroka nismo naredili vsega, kar bi lahko.

Občutek navadno pride in mine, včasih pa vztraja tako dolgo, da načenja našo samozavest glede starševstva. In takrat je čas za ukrepanje.

Ob poplavi vseh informacij o tem, kako naj bi otroke vzgajali in kaj vse bi morali z njimi in za njih početi, je občutek krivde ob nedoseganju teh ciljev skoraj neizbežen.

Glede česa se starši počutimo krivi?

Vsak starš zase se skozi proces vzgoje srečuje z različnimi občutki krivde, z nekaterimi sproti, z nekaterimi pa za dolga leta nazaj:

Dovolimo si biti nepopolni in sprejeti, da je to čisto v redu.

  • Ne preživim dovolj časa z otrokom
  • Nisem dovolj dolgo dojila
  • Nisem bil/a dovolj prisoten/na
  • Ne ukvarjam se dovolj z njim
  • Nisem dovolj dobro poslušal/a, bil/a sem samo fizično prisoten/na
  • Preveč sem bil/a osredotočen/a na delo v službi in doma
  • Bil/a sem preveč kritičen/na
  • Ločila sva se
  • Kričim nanje ali jih sramotim
  • Udaril/a sem ga po zadnjici
  • Nisem dober zgled
  • Nisem si vzel/a dovolj časa, da bi mu res prisluhnil/a itd…

Kako se spopasti z občutki krivde?

1. Na krivdo poglejmo razumsko

Sama sem trikrat rodila s carskim rezom. Trikrat je bil potreben, saj je bilo ogroženo otrokovo ali moje življenje. Nikoli se zaradi tega nisem počutila slaba mati. Niti nisem občutila obžalovanja ali krivde, ker nisem rodila naravno. Do pred kratkim, ko sem brala raziskavo o negativnih vplivih carskega reza na zdravje otrok. Takrat me je obšel občutek velike krivde, kaj sem s tem storila otrokom. Na stvar sem morala pogledati razumsko in brez vpletanja čustev. Kaj občutek krivde dela tu? Lahko za nazaj kaj spremenim? Kaj bo drugače, če bom sedaj o tem razmišljala? Podobni so občutki krivde, s katerimi se za nazaj srečujejo mamice, ki iz različnih razlogov niso (dolgo) dojile.

Če se z občutki krivde srečujete pogosto, si svoje pozitivne plati starševstva zapišite na vidno mesto.

2. Bodimo sočutni in prijazni do sebe

Popolnega starša ni. Niti ga otrok ne potrebuje. Prav tako za vzgojo srečnega otroka ni potrebna popolna vzgoja. Dovolimo si biti nepopolni in sprejeti, da je to čisto v redu. Ob občutku krivde poskušajmo ugotoviti, od kje izvira in zakaj počnemo stvari, ob katerih se tako počutimo. Toda bodimo potrpežljivi do sebe. Pretirana kritičnost težave ne bo rešila.

3. Osredotočimo se na pozitivne stvari in dosežke

Koliko je stvari, ki jih naredimo dobro! Kolikokrat smo dober zgled, kolikokrat pravilno odreagiramo. Kolikokrat sem starš, kakršen želim biti. Kolikokrat mi uspe z otrokom preživeti krasen dan! Če se z občutki krivde srečujete pogosto, si svoje pozitivne plati starševstva zapišite na vidno mesto.

4. Učimo se iz preteklih napak

Dokler občutek krivde pripomore k temu, da postanemo boljši človek na podlagi pretekle storjene ozaveščene napake, je njen učinek pozitiven. Učimo se in se razvijajmo, kjer je to potrebno. Težava nastane, ko postanemo tako preobremenjeni s krivdo samo, da niti ne vemo več, zakaj jo občutimo. Obtoževanje samega sebe lahko v skrajnih primerih vodi celo v anksioznost. Stalno razmišljanje o tem, če sploh počnemo kaj prav, lahko vpliva na to, da starševstvo začnemo doživljati kot eno samo breme.

Povejmo drug drugemu, da smo dobri starši!

5. Pogovor in druženje z drugimi starši

V občutkih krivde nismo sami. Vsak se bori z njimi. Delimo te občutke z drugimi starši, ki jim zaupamo. Spodbujajmo drug drugega na razburljivem potovanju starševstva! Povejmo drug drugemu, da smo dobri starši!

»Ljubimo svoje otroke in ne jemljimo se preveč resno!«

Za konec pa navajam spodbuden zapis ameriškega psihologa ter psihoterapevta Robina Grille:

»Kot oče sem naredil veliko napak, velikokrat sem bil nepotrpežljiv, razdražljiv in pretirano zahteven. Če bi se moja samozavest gradila na tem, kakšen oče sem, bi bil v velikih težavah! Na čem naj se torej gradi naša samozavest glede starševstva?

Vsem staršem bi rad sporočil, naj ponovno premislijo, kaj pomeni biti »dober starš«: ne gre toliko za to, kolikokrat naredimo stvari prav in po primerih iz knjig. Gre za to, da smo pripravljeni zaznavati in priznavati naše napake in neprimerne reakcije ter da smo dovolj ponižni, da se znamo opravičiti, ko je to potrebno.

Prav tako je potrebno ohranjati svojo zavezanost k učenju, ozaveščanju svojih napak in stalno napredovati. Če ljubimo svoje otroke zaradi tega, kar so in če se ogibamo temu, da bi sebe jemali preveč resno, smo na pravi poti.«

Vir: naturalchild.org

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja