Kaj pravita dr. Daniel J. Siegel, svetovno znani psihiater in poznavalec možganov, ter otroška psihoterapevtka dr. Tina Payne Bryson, soavtorja knjige Celostni razvoj možganov, o metodi kaznovanja s »time-outom«?
Time-out (metoda odmora) je najbolj priljubljena starševska tehnika za kaznovanje, ki jo pogosto priporočajo tudi pediatri in strokovnjaki za otroški razvoj. Pa je v resnici dobra za otroke? Ali je učinkovita? V skladu s spoznanji najnovejših raziskav na področju odnosov in razvijajočih se možganov lahko rečemo, da ne.
Raziskave na področju nevroplastičnosti – prilagodljivosti možganov – kažejo, da ponavljajoče izkušnje dejansko spremenijo fizično strukturo možganov. Ker interakcije med otroki in starši, ki so povezane z discipliniranjem, predstavljajo velik del otroških izkušenj, je ključnega pomena, da starši skrbno premislijo o tem, kako se odzivajo na neželeno obnašanje otrok. Pri discipliniranju naj bi šlo za učenje – in ne za kaznovanje – zato je za otrokov zdrav razvoj bistveno, da najdemo načine, kako ga naučiti primernega obnašanja.
Temeljna izkušnja – osamitev
Desetletja raziskav s področja navezanosti kažejo, da imamo še posebej v času težav potrebo po tem, da smo ob ljudeh, ki nas imajo radi, in da nas ti tolažijo.Kaj je torej narobe s time-outi? V večini primerov je osnovna izkušnja, ki jo time-out ponudi otroku, osamitev. Tudi če je predstavljen na potrpežljiv in ljubeč način, time-out otroka uči, da bo takrat, ko naredi napako ali kadar mu je težko, prisiljen biti sam – lekcija, ki jo otroci, še posebej majhni, pogosto doživijo kot zavrnitev. Poleg tega otrokom sporoča: »S teboj in tukaj zate sem pripravljen biti samo, kadar si povsem obvladan.«
Težava je v tem, da imajo otroci v sebi globoko potrebo po povezanosti. Desetletja raziskav s področja navezanosti kažejo, da imamo še posebej v času težav potrebo po tem, da smo ob ljudeh, ki nas imajo radi, in da nas ti tolažijo. Ko pa otroci izgubijo nadzor nad svojimi čustvi, jih starši pogosto pošljejo v njihovo sobo ali same na »stol za poredne otroke«, kar pomeni, da morajo v tistem trenutku čustvenih težav trpeti sami.
Ko ne zmorejo sami …
Ko so otroci čustveno preobremenjeni, se včasih neprimerno obnašajo; njihova intenzivna čustva in zahteve situacije so prevelik zalogaj za njihove notranje zmožnosti. Izražanje potrebe ali močnega čustva se zato kaže kot agresivno, nespoštljivo ali nesodelovalno vedenje – kar je preprost dokaz, da otroci še niso osvojili določenih veščin samoobvladovanja. Neprimerno obnašanje je pogosto klic na pomoč pri tem, ko se skušajo umiriti, in iskanje stika.
Kadar je starševski odziv osamitev otroka, ostane instinktivna otrokova psihološka potreba nezadovoljena. Pravzaprav možganski posnetki kažejo, da je lahko doživljanje odnosne bolečine – ki jo povzroči izolacija v času kazni – na ravni možganske aktivnosti videti povsem enako kot doživljanje fizične bolečine.
O čem v resnici otrok razmišlja?
Vrh vsega so time-outi običajno neučinkoviti pri doseganju ciljev discipliniranja: spremembe vedenja in razvijanja veščin. Staršem se lahko zdi, da se je otrok zaradi time-outa pomiril in razmislil o svojem vedenju. Namesto tega v time-outih otroci pogost postanejo še bolj jezni in manj čustveno uravnani, zaradi česar se še težje obvladujejo ali premišljujejo o tem, kaj so naredili, bolj pa se osredotočajo na to, kako zlobni so starši, da so jih kaznovali.
Še posebej pri majhnih otrocih ta razmislek nastane šele v odnosu in ne v osami.Medtem, ko so otroci ukvarjajo z mislijo, kakšno smolo imajo, da imajo tako zlobno mamo ali očeta, zamujajo priložnost, da bi dosegli uvid, razvili empatijo in veščine za reševanje težav. Osamitev jih prikrajša za priložnost, da bi izgrajevali veščine, na katere se lahko osredotočijo drugi načini discipliniranja. Postavljanje jasnih meja, ob tem pa poudarjanje sodelovanja, pogovorov in spoštovanja daje otrokom priložnost, da se urijo v tem, kako biti aktivni, empatični odločevalci, ki imajo sposobnost, da sami najdejo rešitve za svoje težave.
Namesto tega …
Naslednjič, ko se pojavi potreba po discipliniraju, lahko starši morda poskusijo z metodo »time-in« (čas z): vzpostavljanje ljubečega stika, kot recimo to, da sedejo z otrokom in se pogovarjajo ali ga tolažijo. Čas za umiritev je lahko za otroke izredno dragocen, saj jih uči, da se je potrebno zaustaviti in premisliti o svojem vedenju. Še posebej pri majhnih otrocih ta razmislek nastane šele v odnosu in ne v osami. In ob tem postanejo starševska prizadevanja veliko bolj učinkovita in izpolnjujoča na dolgi rok.
—————
Nadaljujemo s temo o uporabi time-outa za discipliniranje otrok. Če ta res ne deluje, kot bi želeli – kaj nam kot staršem sploh še preostane?
Vir: time.com
Prevod: Mica Škoberne
Foto: huffingtonpost.com, galleryhip.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!