NND ni “grozen” – “grozna” je zakonska ljubezen

Foto: Canva

Med komentarji na Facebook strani Christopherja Westa, znanega predavatelja in pisca knjig o teologiji telesa, je nekoč nek poročen moški zapisal: »NND je grozen«.

(Za vse tiste, ki z izrazom morda niste domači: NND je kratica za naravno načrtovanje družine, način urejanja spočetij, ki temelji na opazovanju naravnih znakov plodnosti in v primeru, če ne par ne želi zanositi, predvideva vzdržnost od spolnih odnosov.)

Pojasnil je tudi, zakaj: »Ležim poleg žene, v eni redkih noči, ko so vsi štirje najini otroci (stari med 2 in 7 let) pri babici in dedku. A ne drznem se dotakniti žene, kajti spolni odnos bi zagotovo prinesel novo nosečnost. Glede na najino finančno situacijo in čustevno stanje moje žene pa ta v tem trenutku ne bi bila modra.«

Na koncu je še zelo iskreno pribil: »Nikoli ne bi mogel mirne vesti oznanjati (NND-ja), kajti to življenje je bolj bedno, frustrirajoče in prazno, kot sem si predstavljal. Samski, ostanite samski! Laže je izogniti se skušnjavi, če živiš sam, kot če tvoja žena leži poleg tebe.«

Uf, težke besede! A izražajo čustva, s katerimi se lahko v trenutkih, ko je potrebna vzdržnost, sreča par (še posebej moški dela para), ki vzame NND zares. In to kljub vsem prednostim in privlačnostim, ki jih naravno načrtovanje družine prinaša.

Še posebej v trenutkih, ko sta mož in žena že bila darežljiva in odprta za novo življenje. In čutita, da v tem trenutku res ne bi bilo odgovorno sprejeti še enega življenja …

In kaj je možu odgovoril Christopher West?

Najprej bi se temu možu rad zahvalil za iskrenost – da je izrekel te besede, delil goli krik svojega srca (mimogrede, če tak krik usmerimo k Bogu, temu rečemo molitev). Rad bi ga tudi pohvalil, da je ostal zvest, tudi v trenutkih, ko je bilo neznosno težko.

Obenem bi mu rad napisal (in tudi vsem, ki so brali njegove komentarje na moji Facebook strani) nekaj o kreposti. Kot piše katekizem, »človeške kreposti … urejajo naše strasti. Dajejo lahkoto, samoobladovanje in radost za moralno dobro življenje« (KKC 1803-1804).

Ne trdim, da sem prišel do »perfekcije« kreposti v mojem življenju, a okusil sem že radost, o kateri govori katekizem. Krščanska krepost – v našem primeru govorimo o kreposti čistosti – ne uniči naših strasti in hrepenenj, ampak jih ureja, usmerja proti resnici ljubezni.

Prepričan sem, da je to, kar si ta mož, ko leži poleg svoje žene, resnično želi, je da bi jo ljubil. Toda, kot vsako človeško bitje, se mora v svojem srcu borili z močno silo želje, ki sicer lahko vodi k ljubezni, a če jo pogledamo bliže, vsebuje nekaj drugega, kot je ljubezen. Zakonska zveza nam ne daje »prepustnice«, da bi ugajali našim željam. Ampak je klic h kreposti – k usmerjanju naših želja k resnici pristne ljubezni.

Vsi otroci so pri starih starših. Hrepenim po spolnem odnosu z ženo. Leži poleg mene in me tako zelo privlači. In tako lepa je! Je tudi plodna in imava zelo utemeljene razloge, da ne spraviva na svet še enega otroka. K čemu vabi moža v tej situaciji resnična ljubezen? Kaj zahteva resnična ljubezen?

V zakonu je veliko situacij, ko bi radi imeli spolni odnos (si ga zelo, zelo želimo), ampak ljubezen zahteva vzdržnost. Morda je žena bolna, morda je po porodu, morda spita pri sorodnikih in stene so tanke … Če v teh situacijah ne zmoremo vzdržnosti, je naša ljubezen pod vprašajem. Isto je, kadar imam resen razlog, da se v plodnem obodbju izognemo spočetju.

Je to lahko storiti? Na tem mestu bi rad zapisal, da je povsem logično, da se ustrašimo, ko se iz iz oči v oči soočimo z resničnimi zahtevami ljubezni. Ne gre za to, da bi bil NND »grozen«. Zahteve zakonske ljubezni so »grozne«: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev« (Ef 5,25). Če način, kakor je Kristus ljubil Cerkev, ne izzove v nas strahu, »groze«, potem nismo veliko časa posvetili premišljevanju grozljive resničnosti rimskega bičanja in križanja.

Temu se ne moremo izogniti. Poročno obljubo smo izrekli v cerkvi, pod križem, pred oltarjem, na katerem je darovana žrtev. Poročna obljuba je svečana obljuba, da bomo ljubili, kot je ljubil Kristus. To pomeni, da bodo v zakonskem življenju prišli trenutki, ko bodo skozi naše dlani zabiti žeblji, ko bodo v našo glavo pritiskali trni, ko nas bo okrog bokov vezala veriga. In takrat je logično, da se nam bo porodil vzklik: »To je grozno!«

Sam se vedno znova soočam, kako me zakon, v svoji temeljni zasnovi, sooča s križem. V takih trenutkih je vedno skušnjava, da bi naredil obvoz. Ampak prav tu se moramo odločno podati naravnost in ne obupati. Kajti na drugi strani groze križa so ekstaza, radost in svoboda, ki jih iščemo.

Vir: corproject.com