Nekoč sem bila jajčece

Živim v mestu, kjer sem bila vse svoje življenje. V bistvu sem tu že od takrat, ko se je rodila moja mama.

Moja mama je nekdo, s katerim se še nisem srečala iz oči v oči. Odkar je dopolnila 12 let, opazujem kako moja sestrska jajčeca zapuščajo udobno namestitev v našem jajčniku. Res je čudovit občutek opazovati, kako odhajajo, eno za drugim. Najprej zorijo in postajajo vse večja, nato pa skočijo iz stene jajčnika skozi velika vrata. Res je lepo.

Medtem jaz sedim, privita k nekaj sto tisoč drugim jajčecem, ki čakajo, tako kot jaz. Slišala sem, da na drugi strani obstaja drug dom. Vsak mesec, leto za letom, čakam, kdaj bom na vrsti jaz. Ko enemu od nas uspe priti proti površju jajčnika, je deležen modrih nasvetov, preden ga odnese v neznano območje. Vedno nas zapustijo z upanjem, da bodo našli nekaj. Jaz potrpežljivo čakam na moj čas.

Končno lahko slišim mamo govoriti, da si želi otroka. Vsi smo postali razburjeni – ker je to naš cilj – da postanemo njeni otroci. Vsak izmed nas prosi in si želi, da bi dobil priložnost. Toda le eden je izbran, le eden je poslan. Ko meseci bežijo mimo in ko jajčeca eno za drugim zapuščajo naš prijeten dom, mama postaja vedno bolj zaskrbljena zaradi otroka, ki ga ni in ni. Sprašujem se, zakaj jajčeca, ki so odšla pred mano, ne opravijo svoje naloge.

Končno napoči moj dan in jaz sem izbrana, da se skupaj z drugimi jajčeci pomaknem proti steni. Z veliko vnemo se prebijam proti steni, čutim kako se z vsakim korakom bližam svobodi. Ko dospemo do stene, smo bombandirani s folikel stimulirajočim hormonom. Ta nam pomaga rasti in nam daje potrebno znanje. Takrat spoznam, da se moram, če uspem prebiti steno, spustiti navzdol v dolg tunel in tam sedeti ter čakati, da me očka oplodi. Ko ga bom zagledala, ga bom spoznala, in dovolila mu bom, da vstopi skozi moj ovoj.

Pogledam se in vidim, da sem rasla in rasla in da imam sedaj lepo zunanjo lupino, ki je prej ni bilo. Ta hormon mi res pomaga, da postanem močna. Končno napoči trenutek, ki sem ga čakala celo življenje, in jaz sem izbrana, da se prebijem na svobodo novi usodi naproti. Ko folikel, v katerem sem zorela, poči, me požene v tunel, temen in prekrit z drobnimi laski, ki mi pomagajo drseti naprej, počasi in zanesljivo. Ko zapuščam jajčnik, imam v mislih eno samo stvar.

Najprej začutim krč v tunelu, potem pa v daljavi opazim nekaj nejasnega. Vidim njega! Poznam ga, saj me gleda naravnost v oči in na vso moč plava proti meni. Moj očka je končno prišel, da me oplodi. To se bo resnično zgodilo. Udobno se namestim in čakam na seme, ki me bo popeljalo dalje do drugačnega življenja. Očka se mi približa, spremlja pa ga veliko kolegov. Čutim ga, kako trga moj zunanji ovoj, tako kot to počnejo njegovi bratje, ki ga spremljajo. Omehčam se le zanj, da uspe izvrtati luknjo skozi mojo zunanjo lupino.

Ko uspe predreti, začnem sproščati snovi, ki njegovim bratom preprečujejo, da bi vstopili skupaj z njim. Takrat se zgodi najbolj čudovita stvar, začnem se deliti. Najprej sva bila 2, nato 4 potem 8, nato pa toliko, da nisem mogla več prešteti. Počasi se podam na pot proti drugem koncu tunela. Prevračam se in plavam proti drugemu koncu predora. Previdno se premikam naprej skozi veličastno odprtino v prostranost, ki se imenuje maternica.

Končno priplujem do prijetno toplega, mehkega kraja, kjer se udobno namestim. Potem začnem prevzemati popolnoma drugačno obliko. Najprej zgledam kot dolga ozka cev, ki je razcepljena na vrhu, nato pa začnem oblikovati glavo, telo in zasnove za roke in noge. Ko začne spomin na moja sestrska jajčeca bledeti, se začnem bolj zavedati svojega novega doma. Nekaj v meni začne povzročati hrup – bong, bong, bong. Ko moja mami položi nekaj na svoj trebuh, da ojači ta zvok in ga lahko slišijo vsi v sobi – čutim, da joka.

Bitje mojega srca je z vsakim dnem močnejše. Zdaj čutim svoj novi dom, ob rastočih rokah in nogah je vedno bolj tesno. Jaz pa rastem in rastem in rastem. Dokler nekega dne nenadoma ne začutim močnega impulza, da najdem pot iz mojega toplega in zelo zaščitenega doma. Čutim kako pritiskam naprej, pri čemer občutim ogromen pritisk na mojo glavo in slišim pridušen jok mame.

Ko se stiskam skozi zelo ozek kanal, moje misli bežijo nazaj, daleč nazaj h kraju, kjer sem živela nekoč. Nejasno se spominjam, kako sem bila še enojajčna celica, ki sem živela znotraj meja jajčnika. Medlo se spominjam, kako udobno sem se stiskala k sestricam, kako sem rasla in se končno prebila ven iz svojega lastnega doma ter na slepo plavala skozi cev, kjer sem spoznala svojega očeta. In kakor hitro sem se tega spomnila, tako hitro sem tudi pozabila.

Nenadoma sem bila potisnjena iz moje mame v bleščečo svetlobo – kjer so bila moja pljuča prisiljena dihati. Tam sem spoznala svojo presrečno mamo s solzami v očeh in svojega očeta, nasmejanega do ušes. Tam sem slišala prve besede od zunaj “Punčka je!” Novi občutki, vse novo, moje življenje se je za vedno spremenilo. Ampak nekje v kotičku svojih mislih se bom vedno spominjala, da sem nekoč bila jajčece.

Vir: Lori Ramsey, I Once Was An Egg