Ne znava se pogovarjati!

Če vaju poudarjanje pomena pogovora v zakonu spravlja v obup, ker se sama enostavno ne znata pogovarjati in niti ne vesta, kako začeti, lahko poskusita naslednje.

Da je za dober zakon potreben dober pogovor, je vsaj teoretično znano marsikateremu paru. Žal pa to še ne pomeni, da se tudi zna dobro pogovarjati. Pred časom smo že pisali o tem, kako velik pomen za uspeh zakona ima pogovor, v katerem se znata zakonca drug drugemu odpirati in deliti svoj notranji svet. A kar se kakemu pari zdi povsem enostavno in se jima dogaja spontano, je za drugi par skoraj “misija nemogoče” in morda potrebuje zunanjo spodbudo in tudi obliko, da sploh lahko začne.

Avstrijski terapevt dr. Bernahrd Liss predlaga, da si zakonca redno vzameta čas za pogovore brez kakega konkretnega povoda ali teme. Skupaj morata določiti, kako pogosto si bosta vzela čas za takšen pogovor in kako dolgo naj bi trajal. Nato morata jasno postaviti datume zanje in jih jemati tako resno kot druge neodložljive stvari. Lissove smernice za potek takšnega pogovora:

Partnerski pogovor brez teme

Dogovorjen termin: Pogovor ni odvisen od trenutne pripravljenosti zanj, ampak gre za dogovorjeno podporo vajinemu odnosu, ki jo je treba na vsak način izpeljati.

Rednost: Vsak par se sam odloči, kaj je v njuni situaciji mogoče. Smiselno se je držati vsaj 14-dnevnega ritma, mogoč pa je tudi tedenski pogovor.

Jasno določeno trajanje: Par naj se ne pogovarja le tako dolgo, dokler jima pogovor sam teče, ampak naj vnaprej določita želen časovnih okvirih. Tudi takrat, ko je to težko, je potrebno zdržati v fazah molka in jih ne prekinjati. Odnos mora biti zakoncema toliko vreden, da si v tem določenem času vzameta čas za razvoj, ne glede na to, ali imata v posameznem trenutku občutek, da jima uspeva ali ne.

Izmenična odgovornosti: Partnerja izmenično prevzemata odgovornost za določitev termina in kraja ter za ustvarjanje primernega ozračja miru. Določitev ne pomeni samostojnega odločanja, ampak pravočasno skrb za to, da bo dogovorjeno izpolnjeno.

Osnovna pravila:

• Govoriti začne partner, ki je odgovoren za tokraten pogovor. Govori lahko približno 15 minut – lahko pa v tem času tudi molči – brez da bi ga drugi prekinil. V naslednjih 15 minutah isto velja za sozakonca.
• Tisti, ki govori, poskuša drugemu omogočiti vpogled v lastno notranjost, to pa doseže s tem, da izraža svoje občutke (»Včeraj sem se ustrašil …«), spregovori o svojih razmišljanjih (»Rad berem različne časopise, ker …«) in jasno izreče svoje želje (»Poleti bi tako rad …«).
• Tisti, ki posluša, naj s svojo držo izraža zanimanje, vendar naj ne sprašuje, razen kadar česa ne razume in potrebuje pojasnilo (»Ali govoriš o včerajšnjem dnevu ali na splošno?«).
• Kadar kdo govori o svojih problemih, je pomembno, da drugi izraža razumevanje in sočutje in da ne skuša dajati nasvetov (namesto »Zakaj pa nisi poskusil …?« raje »To te je pa verjetno zelo razjezilo.«)
• Praktična vprašanja, o katerih se morata pogovoriti in se o njih odločati, raje pustita za drugi čas in priložnost. Ta pogovor ni namenjen razreševanju težav, ampak je namenjen temu, da zakonca dobita vpogled v notranje življenje drug drugega (če je recimo aktualen nakup novega avta, se ne pogovarjajta o tem, kako ga bosta financirali, ampak raje nekaj v smislu »Nov avto mi bo dal občutek …«).

Vir: eheonline.at