Ne, nočem, da je moja hči princeska!

Vir: Shutterstock

Moja triletnica je v zadnjih dneh od svojih sovrstnic – princesk slišala kar nekaj pikrih na račun svojega videza …

»Tvoja oblekica pa ni lepa! Poglej, na moji je Elsa!« (Lik iz Disneyevega Ledenega kraljestva. Ja, tudi jaz sem morala pogooglati.) »A si ti sploh punca, poglej, kakšne superge imaš!« »Joj, kako si se umazala! Ne moreš se usesti kar na tla!« Te stavke je v zadnjih dneh slišala moja triletna hči. Od sovrstnic. Verjetno je slišala še kakšnega več, toda pri teh sem bila osebno navzoča.

Naša triletnica je drugače čisto običajna punčka. Rada ima roza barvo, oblekice in včasih tudi srebrno krono. Res pa je, da je najraje oblečena v kratko majico in trenirko ter da si za pusta ni želela biti princeska in/ali vila, ampak Pujsa Pepa.

Zgrozila sem se nad mamami, ki si ob robu igrišča izmenjujejo informacije, kje v Ljubljani kupiti oblačila z Elso, kar menda sploh ni lahka naloga.

Ob zgornjih stavkih se nisem zamislila nad deklicami, ki so jih izrekle. Navsezadnje gre za triletnice. Čisto mogoče je, da pri nas princeskasta faza samo zamuja in bom čez kakšno leto podobne besede slišala iz ust svoje hčerke. Prav tako me ni zagrabil zaščitniški nagon po obvarovanju potomstva (čeprav priznam, da mi ni bilo čisto vseeno). Neprijaznih pripomb bo hči v življenju slišala še veliko, pred tem je gotovo ne bom mogla obvarovati.

Ne, zgrozila sem se nad mamami, ki se ob robu igrišča pogovarjajo, kako preprečiti, da hčerke v vrtcu ne bi kar naprej izgubljale srebrnih uhanov. Ki si izmenjujejo informacije, kje v Ljubljani kupiti oblačila z Elso, kar menda sploh ni lahka naloga. Ki se pritožujejo, da morajo vsak dan prati, ker hčerke blagovolijo obleči samo točno določeno oblekico. In kakšne neverjetne koncentracije so zmožne triletnice! Ob Ledenem kraljestvu nepremično sedijo uro in pol. Vsak dan!

Bi bilo otroštvo naših deklic res prikrajšano, če ne bi hodile okrog kot žive reklame za ameriške korporacije?

Mlade dame se medtem igrajo v peskovniku – v vsem svojem roza tilu, obročih z rožicami in srebrnih uhančkih. V resnici so tudi one čisto običajne deklice.

In si mislim: bi šle zjutraj v vrtec res v pižami, če najljubša oblekica ne bi bila oprana? Bi bilo njihovo otroštvo res prikrajšano, če ne bi hodile okrog kot žive reklame za ameriške korporacije? In predvsem – kdo jim je vso to princeskasto filozofijo sploh vsilil?

Morda se lahko izgovarjamo na agresiven marketing in potrošniško družbo. A v resnici smo starši tisti, ki svojim otrokom kupujemo oblačila in igrače. Starši smo tisti, ki predšolskim hčerkam luknjamo ušesa, jim kupujemo kronice, zapestnice in obeske. Starši smo tisti, ki jih posedemo pred televizijo, računalnik in tablico. Brez nas bi otroci čisto zadovoljno živeli tudi brez Disneyevih princesk, poliestrskih kostumov in otroškega nakita.

In kaj se zgodi? Deklice se iz Pepelk spreminjajo v grde polsestre. Pomemben je videz, srce je šele na drugem mestu. Danes Disney, jutri iPhone. Otroci odraščajo v narobe svetu.

Deklice se iz Pepelk spreminjajo v grde polsestre. Pomemben je videz, srce je šele na drugem mestu.

In zato nočem, da moja hči postane princeska. Nočem, da se spremeni v grdo polsestro! Naj se igra, a pri tem naj uporablja domišljijo, predvsem pa naj si princesk za zgled ne jemlje zaradi oblek, ampak zaradi dobrote, prijaznosti in dostojanstva.

Huh, verjetno lažje reči kot narediti. Zato vas prosim za pomoč. Ne pozdravljajte je z: »Živjo, princeska!« samo zato, ker ima namesto trenirke na sebi krilo. Za rojstni dan ji ne kupujte barbik in podobnih stvorov, ki so videti, kot bi ušle iz bližnjega bordela. In namesto informacij o Elsi vam bom neskončno hvaležna, če mi poveste, kje lahko letos kupim dekliške kopalke brez bikini zgornjega dela.

Vsem, ki z menoj delite podobne skrbi, pa predlagam, da zaženemo kampanjo, v kateri bomo namesto princesk in Spidermanov otrokom za zgled postavljali … hmmm … Morda njihove krstne zavetnike?