Ne moreš vzgojiti otroka, čigar srca nimaš

Foto: Shutterstock

Ko sem bila pri vzgoji prve hčere soočena z običajnimi vzgojnimi dilemami, mi je notranji občutek ves čas šepetal, naj pri reševanju le-teh ubiram drugačno pot od tiste, po kateri hodi večina staršev.

Moje ‘veslanje proti toku’ dobi strokovno podlago

Seveda se ob tem nisem počutila  niti prijetno niti sproščeno, saj sem imela občutek, da ‘veslam proti toku’. Poleg tega so se pojavili tudi občutki dvoma v pravilnost svojih odločitev. A ti so se razblinili takoj potem, ko sem prebrala knjigo Hold On To Your Kids kanadskega razvojnega psihologa dr. Gordona Neufelda, enega mojih najljubših strokovnjakov s področja otrokovega razvoja in vzgoje. Neskončno sem si oddahnila, saj je njena vsebina potrdila vsa moja notranja prišepetavanja.

Mnogi mislijo, da če smo starši preveč navezani na svoje otroke, jih dušimo, jim onemogočamo razvoj njihove individualnosti.

Ko sem po spletu iskala navdih za novi članek, mi je pod roke prišel intervju z omenjenim razvojnim psihologom, katerega povzetek si lahko preberete v nadaljevanju. V njem Neufeld zelo jasno in nazorno pojasni, kaj moderni starši v svojem odnosu do otrok počnemo narobe in kakšna je prava starševska vloga. Prepričan je, da smo starši iz rok izpustili vajeti vzgoje. In napočil je zadnji čas, da jih ponovno prevzamemo.

Kdaj naj otrok postane samostojen?

Med mladimi starši danes prevladuje prepričanje, da mora otrok čim prej postati samostojen. Mnogi mislijo, da če smo starši preveč navezani na svoje otroke, jih dušimo, onemogočamo razvoj njihove individualnosti.

V to idejo je verjel tudi dr. Neufeld sam, dokler ni postal oče. Takrat se je poglobil v teorijo navezanosti, ki govori o otrokovi naravni  potrebi po navezovanju na svoje starše, v prvi vrsti na mamo. Ugotovil je, da velja pravzaprav obratno.

Starši imamo pravzaprav odgovornost, da ohranimo povezavo s svojimi otroci, da ohranimo odnos z njimi. Tako jim omogočimo, da se otroci sami, ko so na to pripravljeni, ločijo od nas in postanejo samostojne osebnosti.

Narobe svet: bolj cenimo otrokovo pripravljenost na ločitev od staršev kot pa njegovo inherentno potrebo po bližini in navezanosti

Dr. Neufeld pravi, da starši pogosto mislimo, da so otroci postali samostojni, v bistvu pa so postali odvisni od nekoga drugega. Ko starši vidimo, da otroci postajajo vedno bolj neodvisni od nas, smo prepričani, da je to pozitiven znak. Vendar dr. Neufeld pravi, da se starši v tem motimo. Po njegovem namreč ne gre za pravo neodvisnost in samostojnost.

Ko otroci postanejo neodvisni od nas, staršev, postanejo odvisni od nekoga drugega, največkrat od svojih sovrstnikov.

Povedano z drugimi besedami, ko otroci postanejo neodvisni od nas, staršev, postanejo odvisni od nekoga drugega, največkrat od svojih sovrstnikov.

Kaj je orientiranost k vrstnikom?

Orientiranost naših otrok k svojim vrstnikom je nov pojav, star okoli 50 let. Nastal je po 2. svetovni vojni kot posledica več procesov, med drugim tudi urbanizacije in obveznega šolanja znotraj šol. Otroci so postajali vedno bolj ločeni od odraslih, pri čemer so se znašli v nekakšni praznini, brez odraslih, na katere bi se lahko navezali, zato so se začeli navezovati eden na drugega, torej na svoje vrstnike.

Podobno je, ko se sorojenci navežejo eden na drugega. Kadar se sorojenci usmerjeni samo eden na drugega in ne tudi na starše, jih starši ne morejo učinkovito spremljati in voditi skozi življenje.

Navezanost na vrstnike sama po sebi ni problem. Problem postane, ko začne nadomeščati navezanost na zrele odrasle.

Povedano slikovito: Planeti naj bi se vrteli okoli sonca in ne eden okoli drugega. Slednje jih potegne ven iz svoje orbite. To je pojav, ki smo mu priča na družbenem nivoju. Otroci, ki so bolj navezani na svoje vrstnike in manj na odrasle, so veliko težje obvladljivi.

Orientiranost v vrstnike lahko ogrozi zdrav razvoj

Otroci, orientirani v vrstnike, namreč izgubijo pogoje, ki so nujni za njihovo zorenje. A Neufeld pravi, da je ta situacija postala nekaj normalnega. Ne vidimo več, da pravzaprav pomeni nekakšen zastoj v razvoju.

Neufeld pravi, da smo pozabili na to, kakšen je pravzaprav naraven razvoj, zorenje, odraščanje. Starši in narava smo tim, morali bi sodelovati. Narava sama, brez pomoči staršev, ne more otroka pripeljati do njegove samostojnosti, če starši ne negujemo in če ne odgovarjamo na otrokovo naravno potrebo po navezovanju.

Navezanost na vrstnike sama po sebi ni problem. Problem postane, ko začne nadomeščati navezanost na zrele odrasle.

Povedano bolj slikovito: Šele ko korenine rastline najdejo to, kar iščejo, torej vodo in hranilne snovi, lahko le-ta zraste in se razcveti v vsej svoji polnosti. Korenine predstavljajo otrokovo potrebo po navezanosti, starši pa predstavljamo rodovitno prst, iz katere rastlina dobi hranilne snovi.

Otroka lahko starši najlažje spremljamo in vodimo skozi življenje do njegove samostojnosti samo, če smo si z njim blizu, torej če odgovarjamo na njegovo naravno potrebo po navezanosti in bližini z nami.

Najstništvo – čas, ko starši resnično lahko izgubimo svoje otroke

Zato je po mnenju Neufelda tako zelo pomembno, da ohranimo povezavo z otroki vse do obdobja najstništva, ko so soočeni z globokimi, pogosto tudi nasprotujočimi si občutki, idejami in izkušnjami, pri čemer potrebujejo vodstvo zrelih odraslih.

A mnogi starši so prepričani, da otroci potrebujejo drug drugega bolj, kot pa potrebujejo starše, učitelje in druge odrasle. S tem otrokom odrekamo rodovitno prst, iz katere rastline – otroci – črpajo hranilne snovi za svojo rast in razvoj.

Odrasli bi morali prevzeti vlogo starešin oziroma mentorjev

Orientiranost v vrstnike spreminja strukturo celotne družbe in s tem sabotira potreben kontekst za zdravo rast in razvoj naših otrok. Vzgoja otrok je danes zaradi tega zelo otežena, a starši pravzaprav ne vedo, zakaj je tako težko vzgajati otroke.

Otroka lahko starši najlažje spremljamo in vodimo skozi življenje do njegove samostojnosti samo, če z njim gojimo zdrav odnos, če smo si z njim blizu, če ga poznamo, če poznamo njegove potrebe in potenciale, torej če odgovarjamo na njegovo naravno potrebo po navezanosti in bližini z nami. Takrat lahko postanemo njegov mentor, nekdo, od katerega se otrok lahko uči, dobi pomoč, kadar jo potrebuje, ter mu zaupa.

Naj zaključim z Neufeldovo mislijo, ki mi je osebno najbližje: »Ne moreš vzgojiti otroka, čigar srca nimaš.«