Naše starševske pravice in kako jih (ne) uresničujemo

Tilen Mlakar
Nedelja, 25. maj 2014, 5:00
Image
roki

Lansko leto je minilo 30 let od objave »Listine pravic družine«. Gre za zanimiv, pomemben in preroški cerkveni dokument, ki je nastal na pobudo škofovske sinode, zbrane leta 1980 v Rimu.

Temelj družine je zakonska zveza in spoštovanje življenja

Listina pravic družine v jedro družine postavlja zakonsko zvezo. Zanjo pravi, da je zveza med moškim in žensko, ki imata neodtujljivo pravico, da se za stan poročenosti in za poroko z izbrano osebo odločita svobodno in brez kakršnega koli pritiska. Kot moški in ženska imata isto dostojanstvo in iste pravice, v zakonu pa po svoji naravi drug drugega dopolnjujeta.

Zakonca imata tudi neodtujljivo pravico, da v skladu z lastno presojo ustanovita družino in se sama odločata o razdobju rojstev in številu otrok. To odločanje mora biti odgovorno, tako do samih sebe in do že rojenih otrok kot do družbe.

Listina se tudi brezpogojno zavzema za spoštovanje in zaščito človeškega življenja od trenutka spočetja naprej. Na poseben način je družba poklicana k zaščiti otrok, ki so ostali brez staršev. 

Starši kot prvi vzgojitelji otrok

Zakonca imata neodtujljivo pravico, da se sama odločata o razdobju rojstev in številu otrok. To odločanje mora biti odgovorno, tako do samih sebe in do že rojenih otrok kot do družbe.

Ker so starši otrokom dali življenje, morajo biti priznani tudi za prve in glavne vzgojitelje svojih otrok, pravi Listina. To pomeni, da jih imajo pravico vzgajati v skladu s svojimi moralnimi in verskimi prepričanji, pri čemer jim mora družba nuditi vso potrebno oporo. Svobodni morajo biti tudi v izbiri šol in učnih vsebin svojih otrok. Staršem mora šolski sistem omogočiti sodelovanje z učitelji in sooblikovanje vzgojne politike.

Listina družinam pripisuje tudi pravico do angažiranja pri gradnji družbe, do ustrezne družinske politike, do gospodarskega sistema, ki ne bo onemogočal skupnega življenja družine, ter do dostojnega stanovanja.

Oddaljeni od ideala

Kar hitro ugotovimo, da smo od krščanskega ideala, ki ga predstavlja Listina pravic družine, precej oddaljeni. Kako na družinsko življenje vpliva naše družbeno okolje in šola ter kaj lahko za večje uresničevanje družinskih pravic storimo starši sami?

Posebno pozornost terja miselnost in pogled na vzgojo, ki že desetletja močno vpliva na življenje slovenskih družin in smo ga začeli deloma presegati šele v zadnjem obdobju. Na kratko bi ga lahko strnili v stavek: »Otroci se bodo vzgojili sami.« To je: brez truda in zavestne vzgoje staršev. Na nastanek in gojenje te miselnosti je vplivalo veliko dejavnikov. Naštejmo tri:

Staršem mora šolski sistem omogočiti sodelovanje z učitelji in sooblikovanje vzgojne politike.

  • Najprej so tu zgodovinske okoliščine po 2. svetovni vojni, ki so bilo za družine zelo težke z ekonomskega vidika. Naši stari starši so morali ves svoj trud in življenjsko energijo vložiti v to, da je družina sploh preživela. Kolikokrat smo zato od naših staršev slišali stavek: »Radi bi ti omogočili boljše življenje, kot sem ga imeli mi,« pri čemer sta bila pod »boljšim življenjem« mišljena izključno vidika dobrin in izobrazbe, zanemarjeni pa pristni odnosi, dialog, zdravo postavljanje meja, vrednote …
  • Vzporedno s tem je potekal socialistični poskus podržavljenja vzgoje in izobraževanja. Pa ne le vzgoje in izobraževanja, temveč vsega družbenega življenja. Že od mladih nog so pionirčkom in njihovim staršem dopovedovali, da bo država poskrbela za vse, če se le ne bodo oddaljevali od njene idejne doktrine. Vzgoja je torej domena vrtcev in šol, v skrajnem primeru lahko svoj piskerček doda še kvečjemu mama …
  • Razmah množičnih medijev. Starši za zdravo vzgojo za medije še danes nismo ustrezno opremljeni, še manj so bili starši starejših generacij. Brez refleksije in po liniji največjega udobja je najpriljubljenejša starševska vzgojna metoda postala »posaditi otroka pred TV«. Njene uničevalne posledice so danes še kako vidne.

Posledice teh in drugih procesov so se kazale z vidika posameznika počasi, z vidika družbe pa s svetlobno hitrostjo: naša praktično celotna generacija se je z vidika vrednot in življenjskih vzorcev popolnoma oddaljila od generacije naših staršev. Svojo ranjenost iz odnosov primarne družine pa v veliki meri še vedno nereflektirano prenašamo na svoje otroke.

Korak v svobodo in kvalitetnejše starševstvo

Prvi korak na poti večjega uresničevanja naših starševskih pravic in dolžnosti je ozaveščanje, da je vzgoja v resnici prva domena staršev.

Prvi korak na poti večjega uresničevanja naših starševskih pravic in dolžnosti je ozaveščanje, da je vzgoja v resnici prva domena staršev. Ne šola ne računalnik ne pametni telefon in ne brezštevilne popoldanske dejavnosti ne morejo nadomestiti sočutne in stabilne starševske vzgoje.

Druga pomembna ugotovitev je, da je starševstvo težaven poklic, na katerega se je potrebno pripraviti in se zanj izobraževati. V šoli se o njem žal nismo učili,  kar pa ne pomeni, da bo šlo kar samo od sebe, brez znanja, potrpežljivosti, ljubezni, ustvarjalnosti, odločnosti … in truda.

Da bomo lahko dobri možje, žene, očetje in matere, je potrebno tudi delo na sebi. Pri tem je ena bistvenih stvari, da se vzgajamo za zvestobo obljubam (glej dokument Pridite in poglejte) in da se soočimo z lastnimi ranami, ki jih nosimo iz svoje primarne družine, jih poskušamo pozdraviti in jih preseči. V nasprotnem primeru bodo naši v podzavest zapisani družinski vzorci neprenehoma "bruhali" iz nas in škodovali našim odnosom, na poseben način pa našim otrokom.

Do svojih otrok imamo ne le pravico, da jih vzgajamo v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami, ampak celo dolžnost. Ne prepustimo vsega medijem in učiteljem oz. vzgojiteljem, ki so v veliki meri sami ukalupljeni v zbirokratiziran šolski kurikulum. Posvetimo jim svoj čas in energijo in zanje izberimo šole, ki nam bodo kar najbolj pomagale pri posredovanju naših vrednot. (Za slovenski prostor je značilno, da si je za več takšnih šol potrebno še tudi prizadevati z družbeno aktivnostjo.) Ena izmed možnosti, ki jih omogoča naša zakonodaja, pa je tudi osnovno šolanje na domu, če si ga časovno in finančno lahko privoščimo.

Starši pravice torej imamo. Dolžnosti tudi. Kdaj pa jih bomo začeli v polnosti uresničevati?

Konec koncev podobno velja tudi za versko vzgojo. Zdi se, kot da bi se med katoliškimi starši uveljavilo prepričanje, da je za versko vzgojo dovolj, da svoje otroke pošljejo k verouku in k šmarnicam. Ali je potrebno za podkrepitev te trditve kaj drugega kot spomniti, da so mnogi mladi začeli zamenjevati birmo s slovesom od Cerkve? Še takšno izboljšanje metod in vsebin veroučne kateheze ne bo pomagalo, če bomo starši ostali otrokovi taksisti do cerkvenih vrat …

Starši pravice torej imamo. Dolžnosti tudi. Kdaj pa jih bomo začeli v polnosti uresničevati?

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (9/2013).

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.