Namig za srečo v družini: Znižajte pričakovanja!

Foto: Canva

Koliko v naši vlogi stašev pričakovati od sebe in koliko od otrok? Lahko svoja pričakovanja kje zmanjšamo ali kje okrepimo?

Katie Brown, mama, blogerka in učiteljica iz ZDA, je zapisala:

Pred kratkim je po spletnih omrežjih krožil članek o tem, kako bi morali biti današnji starši bolj podobni staršem, kakršni so bili naši. Oni so nas preprosto poslali ven in rekli “Pojdi se igrat!” Ob članku se mi je pred očmi odvrtelo moje otroštvo. Spomnim se, kako sta nas vsako soboto zjutraj mama in oče napodila iz hiše in nas spustila nazaj samo v času obrokov.

Če sem kdaj padla, moja mama sploh ni vedela za to, dokler se nisem zvečer vrnila večerjat. Naučila sem se, da se sama poberem in s sebe otresem prah. Če sva se s prijateljico sporekli, mame ni bilo kje blizu, da bi nama s pomagala poravnati prepir s “prijaznimi besedami” in “pozornimi ušesi”. Preprosto smo ugotovili, da se nihče ne bo hotel igrati z nami, če ne bomo prijazni. Če se je veriga na kolesu snela, moj oče ni bil tik poleg, da bi mi kolo spet spravil v tek. Morala sem se naučiti, kako ga obrniti okrog in popraviti to presneto verigo sama.

Članek s spleta me je spomnila na to, da sem doživela nekaj svojih najboljših otroških izkušenj prav zato, ker mojih staršev ni bilo poleg.
Natanko zaradi tega pa s Chrisom svojo zakonsko filozofijo prenašava tudi na svoje starševstvo.

Čas je, da znižamo svoja starševska pričakovanja

Preprostno ne morem biti na štirih rojstnodnevnih praznovanjih, šestih obiskih, petih družinskih srečanjih, nogometnem treningu, tečaju plavanja, baletu in nedeljski šoli v enem samem vikendu. Je nemogoče. Je predrago, je časovno neizvedljivo, ob koncu dneva pa bi otroci sicer mogoče šli spat izmučeni in zadovoljni, a midva s Chrisom bi zgolj obsedela pred televizorjem in buljila vanj, brez energije, da počela karkoli od tega, kar si zares želiva početi.

In ne razumite me napak. Zelo mi je všeč, če smo aktivni. Rada kam grem, rada imam različne dejavnosti, srečanja ipd. Svojo družino zvlečem v marsikatero zabavišče, na igrišče in v park med luže, ker si še bolj kot oni želim ven iz hiše.

Dovolim si reči “ne”

Kar pa sem prenehala početi, pa je to, da enostavno ne zabavam več svojih otrok, ko smo doma, če mi ni do tega ali če sem zaposlena. Če Gracie pride do mene in hoče, da ji popravim igračo, da bi že 481-ič v tistem dnevu zaigrala “Zaživim”, si dovolim reči ne. Pravzaprav rečem: “Če ti je ne uspe popraviti, se boš morala igrati s čim drugim.” Ali če smo kje zunaj, kjer si otroci ne želijo biti – recimo v Ikei ali kaki gradbeni trgovini – in se pritožujejo in sitnarijo, jim rečem, naj se pomirijo in s tem spoprimejo. Pravzaprav jim rečem “Pa se odpeljite domov!” in se začnejo smejati.
In sem smejim tudi jaz. In se oni smejijo malce živčno. In jaz naprej nakupujem. In se oni prenehajo smejati.
In, veste kaj? Vse skupaj je čisto OK. Danes je precej drugačno okolje za odraščanje otrok, kot ko sem bila sama majhna. Ne morem jih nagnati ven za cel dan, ker je svet pač drugačen. Lahko pa imam vedno v mislih pomen samostojnosti in samozadostnosti. In prvi koraki k temu, da to vnesem v življenje svojih otrok, je to, da znižam svoja pričakovanja, povezana s starševstvom.

Vzgojiti hočem divje cvetlice!

Tako da, ja, znižala sem svoja pričakovanja v zvezi z lastnim materinstvom. Se bom zato komu zdela luftarska? Zagotovo. Ampak, poanta je v naslednjem …

Včasih se otroci morajo počutiti malce negotovo. Včasih morajo sami rešiti kak problem. Včasih morajo doživeti, da ni po njihovo. Včasih morajo znati počakati. Včasih morajo početi stvari, ki niso nujno najbolj “otrokom prijazne”, ker pač nočem vzgojiti krhkih, redkih cvetlic, ki cvetijo in uspevajo samo tam, kjer imajo optimalno svetlobo, vlago in temperaturo.

Ne! Vzgojiti hočem divje cvetlice. Vzgojiti hočem otroke, ki lahko uspevajo kjerkoli. Ki lahko uspevajo tam, kjer nič drugega na raste. Hočem vzgojiti otroke, ki lahko vzniknejo v cestnih razpokah.

Nočem vzgajati otrok v svetu, ki se vrti okrog njih, ker ko ne bodo več otroci, se svet zagotovo ne bo vrtel okrog njih. In kako kruto bi bilo od mene, da bi jih poslala v ta svet povsem nepripravljene? Zato jih pripravljam že sedaj:

Pojdi se igrat.
Sam preberi tisto knjigo.
Sam si popravi igračo.
Najdi si nekaj, kar boš počel.
Sama razrešita.
Ali bodi zadovoljen s tem ali pa si sam poišči kaj drugega.

In, veste kaj? Ob tem se čisto dobro počutim.

Vir: familyshare/marriageconfessions.com
Prevod: Mica Škoberne

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Neverjetna lahkotnost poenostavljanja … Vse divje cvetlice niso samo “pogumni Kekci”, ampak so lahko tudi čustveno podhranjeni otroci, ki bi ubijali za vsaj malo pozornosti in ki jim tovrstna drža kasneje v odraslosti dela še kakšne težave.

    Prepričana sem, da se lahko da zgornji članek razumeti tudi popolnoma vvdrugo skrajnosti – v smislu, saj smo tudi mi zrasli – pa čeprav se ni nihče brigal za nas.
    Zmanjka pa opomba, da se včasih kdo za otroke ne briga tudi zato, ker je čustveno nedozorel, ujet v lastne travme, alkoholik (samo poglejmo slovensko statistiko) ali soodvisnež.

    Zato takšen “ležeren” članek, ki je podtalno kao proti permisivni vzgoji staršev helikopterjev, v slovenskem kontekstu čustveno odsotnih staršev (sedaj večinoma že starih staršev), ki imajo precej velike možnosti, da so obremenjeni tudi s katero izmed so/odvisnosti – daje precej neustrezno sporočilo za slovenski prostor, ki tradicionalno ni ravno otrokocentrističen.

    Golo prevajanje (in presajanje) člankov iz Amerike je kot da bi pričakovali, da bodo na naši njivi zrasle palme.Trwba je tvegati ranljivost in raje pisati iz lastnw izkušnje.

    To pa zahteva pogum in razgaljenost

    Lp

  2. Bo držalo,da je bila avtorica članka iz ZDA,ki datira v leto 2015,že takrat redka vrsta Ženske z veliko začetnico.V Sloveniji pa je že več desetletij prisotna permisivna vzgoja,ki jo pooseblja cankarjanska mati in otroci so še na fakultetah pod okriljem mame koklje.Upam,da se vsaj ne čudite,ker je v družbi toliko egoizma in narcisoizma.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja