Najnovejše raziskave potrjujejo: Otroci potrebujejo ravsanje!

Vir: Shutterstock

Očetje, ste pripravljeni na bitko? Na valjanje po tleh, ruvanje in prerivanje? Morda je videti otročje ali celo nevarno, a raziskave kažejo, da otroci tega ne le obožujejo, ampak tudi potrebujejo za svoj razvoj. Zakaj?

Ko starši zagledamo na tleh ležeče in kričeče otroke (običajno fante), seveda želimo posredovati. Stvar je videti nevarno, lahko se kdo poškoduje!

A Jennifer St George, avstralska psihologinja in doktorica družinskih študij na Univerzi v Newcastlu, je z nedavno raziskavo ugotovila, da »groba igra« oz. ravsanje otrokom pomaga pri čustvenem in socialnem razvoju. Hkrati pa se med igro spletajo tudi čisto posebne vezi med otroci in očetom.

Ravsanje je povezano z boljšimi rezultati na testih čustvene inteligence

»Vsi vemo, da imajo tako deklice kot fantje radi igro z očetom, pri kateri pride do fizičnega stika,« je v raziskavi zapisala Jennifer St George. »Zanimivo pa je, da se je takšna igra pri otrocih izkazala tudi za koristno.«

St Georgeva je preučila 24 parov očetov in njihovih 4-letnih otrok, ki so se skupaj igrali različne igre. Najprej so sestavljali kocke in se igrali s figuricami, nato so poskusili z bolj »grobimi« igrami, pri katerih so drug drugemu na primer poskušali sezuti nogavice ali pa so otroci očetu poizkušali preprečiti, da bi vstal.

Ugotovitev? »Otroci tistih očetov, ki so sodelovali v prijateljskem in igrivem ravsanju, so bili tudi otroci z boljšimi rezultati na vedenjskih testih in na testih čustvene inteligence,« je zapisala St Georgeva.

Očetje: uležite se na tla in se ravsajte!

Živalski mladički se ravsajo. Otroci (še posebej fantje) se ravsajo drug z drugim. Zakaj se ne pridružimo tudi starši?

V nasprotju s splošnim prepričanjem otroci zaradi ravsanja ne postanejo nasilnejši. Nasprotno, pri ravsanju se učijo postavljanja meja (do kdaj je igra še zabavna), nadzorovanja lastnega telesa in impulzov, urijo koncentracijo in socialne veščine. In pri tem neznansko uživajo!

Pri ravsanju lahko sodelujeta oba starša, še posebej pa je to naloga za očete. St Georgeva pravi, da je moška želja po igri s fizičnim stikom očitno posledica evolucije: »Na tak način so se moški skozi zgodovino učili na družbeno sprejemljiv način izkazovati svojo moč in se prilagajati svetu.«

Enako velja, da pri ravsanju sodelujejo tako fantje kot deklice, vendar ga fantje običajno potrebujejo v večji meri. Začne se kmalu potem, ko otrok shodi, in traja vse do zgodnjih ali srednjih najstniških let.

Koristi, ki jih ima otrok od ravsanja

Novinarka Paula Spencer Scott takole povzema koristi ravsanja za otrokov razvoj:

• Otroci se učijo prepoznavati tako svoja kot nasprotnikova čustva. Urijo svojo čuječnost in sposobnost hitrega odzivanja.
• Učijo se, kako premišljeno sprejeti tveganje. Otroci, ki se pogosto ravsajo, se redkeje poškodujejo.
• Naučijo se nadzorovati svoje impulze in agresivnost. Kadar so otroci jezni, si želijo udariti ali ugrizniti. Pri takšne vrste igri (še posebej, kadar sodeluje tudi oče, ki igro usmerja), hitro spoznajo, da takšen način ni primeren, in se odzovejo drugače.
• Ravsanje je priložnost za soočanje z razočaranjem in porazom. »Izgubiti« v varnem okolju igre je priložnost za urjenje samonadzora.
• Otroci se učijo socialne interakcije: o posledicah, o tem, kdo je na potezi, in o reševanju težav. Na tak način se predvsem fantje učijo pravil sporazumevanja na nebesedni ravni.

Kaj pa, če se komu kaj zgodi?

Možnost poškodb vedno obstaja, priznava St Georgeva. A po njeno koristi daleč presegajo tveganje.

Prav tako je odveč skrb, da bodo otroci zaradi ravsanja postali agresivnejši. Otroci zelo dobro poznajo razliko med igro in pretepom, zato se prijateljsko ravsanje le redko prevesi v pravi fizični obračun. Prav očetje, ki se ravsajo s svojimi otroki, pa jih najlažje učijo izražati svojo agresivnost na zdrav način.

In kako preprečiti, da se prijateljsko ravsanje sprevrže v pretep?

Ravsanje mora biti prijetno za vse vpletene. Spremljati ga morata smeh in veselje. Kadar igra za nekoga ni več prijetna, je treba z njo prekiniti.

Kadar sodelujejo očetje, lahko otrokom pustijo, da kdaj »zmagajo«. Toda otroci ne marajo, da se starši vsakič postavijo v vlogo šibkejšega, saj igra potem enostavno ni več zabavna. Dobrodošlo je tudi očetovo postavljanje meja: »Ne udarjaj me tukaj,« ali: »Ne po obrazu.«

Ne, igra se (najverjetneje) ne bo končala v solzah. Namesto tega bo stkala globoke vezi med očeti in sinovi (in hčerami).

Ste pripravljeni na bitko?

Več o ravsanju: Omogočite otrokom ravsanje vsaj doma

Vir: heraldsun.com, blog.kinstantly.com