Naj vas občutljiv otrok ne spravlja več v obup!

Foto: Shutterstock

Vzgoja zelo občutljivega otroka je svojevrsten izziv. V jok ga lahko spravi vsak bolj jasen »ne«. Užaljen je lahko ob vsakem poskusu postavljanja meja. Kako se spopasti s tem?

Starši občutljivemu otroku popuščamo iz več razlogov. Iz svoje izkušnje lahko naštejem tri:

1. Da se zavarujemo pred izpadi, ne postavimo meje

Popuščala sva za ljubi mir. Dejstvo je, da sva (pre)večkrat popustila, samo da bi se izognila drami, ki bi sicer sledila. Da bi se izognila njegovemu joku, sva delala z njim v rokavicah. Podzavestno sva celo bratske spore vedno reševala njemu v prid, da sva preprečila jokavost. Potem pa sva nekega dne spregledala, da on ve, da naju je (predvsem pa mene) strah njegovega joka. In se zavedla, da ob njem zaradi tega postajava permisivna starša.

Z otrokom se je potrebno pogovarjati o njegovih čustvih in občutjih, o tem, kako (se) jih sprejema in kako (se) jih izraža.

2. Sprejemamo otrokovo jokavost?

Popuščala sva, ker nisva prenesla jokavosti. Ob rob obupa naju je spravljal vsak njegov jok ob njegovem nestrinjanju s svetom. Sploh takrat, ko sva bila utrujena, sva v njem videla predvsem jokavega, razvajenega otroka, ki rad dela dramo. Tako te otroke vidi tudi okolica. Toda ko ozavestimo in sprejmemo, da gre dejansko za preobčutljivega otroka, je vse lažje. Njegov namen ni nam oteževati življenja. Le tako intenzivno doživlja vse »krivice« in si ne more pomagati, da tako čuti.

3. Otrok se nam smili

Popuščala sva, ker se nama je otrok smilil. Svojo prizadetost je znal izraziti na takšen način, da enostavno nisem zmogla vztrajati pri svojih zahtevah. Vendar nisem s tem ne sebi ne njemu naredila nobene koristi.

Pomemben je sočuten pristop

Že dolgo me njegov jok ne vrže več iz tira in že dolgo me ni več strah povedati jasnih navodil in postaviti jasnih meja.

Nikakor otroka za jokavost ne smemo sramovati ali ga dražiti, saj to samo poglobi stisko njegovega doživljanja.

Občutljiv otrok bolj kot vse potrebuje sočuten pristop in razumevanje. Poleg tega pa sva kot starša občutljivemu otroku spoznala, na kaj je treba biti še posebej pozoren:

1. Usklajenost staršev je pri občutljivemu otroku še toliko bolj pomembna. Otrok je namreč še bolj zmeden ob različnih sporočilih, ki jih prejema.
2. Z otrokom se je potrebno pogovarjati o njegovih čustvih in občutjih, o tem, kako (se) jih sprejema in kako (se) jih izraža.
3. Pomaga, če otroku čimbolj omejimo čas pred televizijo, računalnikom ipd. Po tem, ko je izpostavljen preveč tovrstnim dražljajem, je sodelovanje in komunikacija z njim težja.
4. Kadar želimo, da nas sliši in razume, moramo odmakniti čim več dražljajev, mu gledati v oči in natančno razložiti, kaj pričakujemo od njega. Ti otroci potrebujejo jasne in enostavne odgovore na vprašanja kam, zakaj, kdaj …
5. Kadar je  to le mogoče, občutljivemu otroku raje pokažimo s primerom kot povejmo z besedami.
6. Občutljivi otroci še bolj kot vrstniki potrebujejo rutine. Vedeti morajo, kaj sledi, na ta način se manj »stresno« odzovejo.
7. Podobno od nas potrebujejo, da smo zelo dosledni, da ne odstopamo od dogovorjenih pravil.
8. Nikakor otroka za jokavost ne smemo sramovati ali ga dražiti, saj to samo poglobi stisko njegovega doživljanja.
9. Bolj kot bomo do občutljivega otroka razvijali empatijo, lažje bo tako nam kot otroku. Otrok se bo počutil razumljen v svojih intenzivnih čustvih, mi pa bomo zaradi vživljanja v njegova občutja lažje prenesli njegova izražanja le-teh. Namesto: »Nehaj jokati,« začnimo raje z: »Razumem, da si razočaran/jezen/…«
10. Občutljivi otroci zelo težko prenesejo kritiko, postavljanje meja, besedo ne itd. Pomaga pa, če se pred vsem tem z njim povežemo – povemo kaj zabavnega, mu povemo, da ga imamo radi, ipd.

Viri: quietrev.com, yourmodernfamily.com

Foto: pinterest.com