Na obisku pri Domačicah

Domačice so skupina mladih mamic, ki se vsak četrtek dopoldne srečuje na Ježici. Ker so rade skupaj in ker si želijo skupaj tudi rasti … In ker imajo kup idej, ki jih je lažje uresničevati skupaj!

Malce negotova glede prave lokacije srečanje se v četrtek dopoldne pripeljem pred župnišče na Ježici, a hitro ugotovim, da Domačic ne bo težko najti. Samo slediti je treba parkiranim avtomobilom z otroškimi sedeži in mamicam z otroki, ki vstopajo v stavbo. Večinoma gre namreč za mamice s po dvema majhnima otrokoma na porodniški (na skupino večinoma prihajajo le z dojenčki), samo v letošnjem letu so v skupini zabeležil kar 8 rojstev. V manjši dvorani so si že pripravile prostor – na tleh so mehke blazine, na hodniku vozički, pod stoli otroške lupinice, greje se voda za čaj …

Srečanje, ko jih obiščem, je netipično. Večer pred njim je namreč v istem prostoru potekala okrogla miza v okviru socialnega tedna, ki so si jo zamislile, pripravil, zorganizirale same. Danes o dogajanju preteklega večera pričajo še kavč v prostoru, velik šopek sončnic, slike na stenah, ostanki domačih piškotov, čaj … Okus po nečem domačem, torej.

Iskreno in spodbudno

V zraku je čutiti je tudi malce utrujenosti, obenem pa zadovoljstvo nad nečem opravljenim, zaključenim. Počasi se umirijo v skupnem krogu, po krajši molitvi pa začnejo krog vtisov o izpeljani okrogli mizi. S spodbudnimi besedami, a vendarle ne brez zdrave samokritičnosti. Poleg tega, da se navdušujejo nad tem, da jim je uspelo v prostoru pričarati poseben občutek domačnosti, da je organizatorka kljub nedavnemu rojstvu uspela stvar izpeljati do konca, da so jih določene stvari nagovorile, upajo spregovoriti tudi o tem, kaj so pogrešale, kaj jih je razočaralo, kaj bi lahko naredile bolje. Preko srečanja iskrenost glede tega še narašča, besede so vedno bolj odkrite in osebne, ob marsičem izrečenem se v prostoru prebudi nekakšen občutek olajšanja.

Otroci, ki se med tem kobacajo po prostoru, dojijo, sem in tja zajočejo in drobijo slano pecivo, tega dogajanja ne motijo prav dosti.

»Skupina je zelo iskrena, je nekakšen intimen prostor, obenem pa ostaja še vedno zelo odprta.«Čeprav me opozarjajo, da so običajna srečanja precej drugačna, imam srečo, da je v načrtu tega »izrednega« srečanja tudi izmenjava o tem, kako doživljajo samo skupino, kaj jim pomeni. In nimam občutka, da bi jih prisotnost »tujke« v prostoru posebej motila. Glede na to, da se članstvo v skupini nenehno rahlo spreminja, verjetno res velja to, kar pove ustanoviteljica skupine, Simona: »Skupina je zelo iskrena, je nekakšen intimen prostor, obenem pa ostaja še vedno zelo odprta.« V skupini je namreč dobrodošla vsaka mamica z majhnimi otroki, ki ima ob četrtkih dopoldne čas in ki je pripravljena skupaj z drugimi razmišljati o določeni temi. Večinoma se jih zbira okrog deset. »A tudi, ko smo na srečanje prišle samo tri, naše srečanje nikoli ni bil samo čvek,« pravi ena od članic, Mihaela, »vedno je bilo več kot to, vedno vsaj kakšna spodbuda, kakšno spoznanje, kakšna dragocena izkušnja …« Da jih povezuje več od gole želje po druženju, priča tudi Špelina izjava: »Ob vsaki stvari se vprašamo, zakaj. Ker hočemo rasti.« 

Srečanja – vedno ista struktura, a druga vsebina

“Tudi, ko smo na srečanje prišle samo tri, naše srečanje nikoli ni bil samo čvek.”Kakšna so torej njihova običajna srečanja? Vedno ena od njih pripravi in vodi srečanje, že pred tem pa na listo pošlje nekaj vprašanj za razmislek. Vsak 1. in 3. četrtek v mesecu prebirajo odlomek iz knjige (prva je bila Kraljica in divja ženska avtorja Anselma Grüna, trenutno pa prebirajo Deset zapovedi istega avtorja), ostale četrtke pa razmišljajo o različnih temah, npr.: spanje pri otroku, dojenje, porodne zgodbe, odnos z možem po porodu, športne aktivnosti, spoznavanje otroških pesmic, izmenjava izkušenj, kako si poenostaviti kuhanje … Včasih si privoščijo le dolg sprehod z vozički ali pa medse povabijo kako zanimivo gostjo (mamica devetih otrok, psihologinja, stilistka …). Ali pa recimo frizerko in se prepustijo njenim rokam, medtem ko druge popazijo otroke.

Srečanja imajo vsakokrat drugačno vsebino, a vedno isto strukturo: molitev, uvodni krog (na vprašanje Kako sem?), odziv na temo ali prebrano delo, odmevi na temo, zaključni krog (Kaj odnašam s seboj?), molitev, zaključijo pa se z druženjem.

Poleg rednih srečanj pa se občasno zgodi še kako izredno: npr. srečanje družin, planinsko druženje, adventne delavnice (odprte navzven), akcija Podarim, dobim (izmenjave igrač, daril, knjig …), praznovanje novega leta, duhovna obnova, piknik skupine …

Kako se je začelo?

Skupina se srečuje že leto in pol, ideja zanjo pa sega še nekoliko dlje. Simona je leta 2009 postala mama male Veronike, kar ji je življenje precej zapolnilo in obrnilo na glavo. »Delo z Veroniko mi je bilo v veliko veselje in izziv. Mnogo stvari je bilo zame popolnoma novih, mnogo sem jih želela poglobljeno spoznati in lahko tisto leto poimenujem leto dela na sebi kot mama.« Sprva je obiskovala skupino za mlade mamice na Viču, ki jo je sicer bogatila, ampak ko se je iztekla, je kljub želji po stalnih srečevanjih z mamicami ostala nekako sama. Iskanje jo je pripeljalo do nove skupine, ki je delovala v okviru začetnice v Črnučah. »Ta je imela popolnoma drugačen cilj delovanja in mi je bila luštna, ampak domov nisem prišla z nekim dodanim bogastvom. Navadno je bilo le čvekanje, čvekanje …«

Po dveh izkušnjah je tako Simona pričela razmišljati o tem, da bi sama ustanovila skupino, ki bi bila mamam v oporo in izziv, kjer bi se mame počutile domače, sprejete ter bi lahko veliko dale in veliko prejele. Sledili so klici nosečim mamicam, ki jih je poznala, povabilo v župnijskem glasilu, in februarja 2011 se je zgodilo prvo srečanje Domačic v župnijski dvorani na Ježici, ki jim jo je dal na uporabo tamkajšnji župnik, s tem pa tudi vso svojo podporo.

Vsaka lahko uresniči svojo idejo

»Vedela sem, da taka skupina preživi le, če so v njej ljudje, ki so pripravljeni kaj vložiti v delo take skupine,« pravi Simona. Na prvem srečanju so si zato izrekle svoja pričakovanja, se dogovorile za dvotedensko srečevanje, skupno prebiranje knjige Kraljica in divja ženska in za delitev svojih pogledov na materinske teme. »Branje nas je bogatilo, podeljene besede so ostale v nas, molitev nas je povezovala …« se začetkov spominja Simona. Čeprav so si sprva zastavile srečevanje na 14 dni, so počasi ugotovile, da jim ti četrtki toliko pomenijo, da bi se lahko srečevale vsak teden. Ali kot pove Katja: »Zanimivo, kako se je vse skupaj začelo, brez velikih pričakovanj. Postopoma se razvijamo iz tega, kar smo. Preko srečevanja in preko iskrenosti tudi v ranljivosti smo si postale tako blizu.«

In od kod ime Domačice? Je ljubezen do piškotov s čokolado pogoj za članstvo v skupini? »Moj mož Matej je enkrat v šali predlagal, da bi bile lahko domačice, ker smo doma – bodisi na porodniški bodisi ne hodimo v službo. In ko sem to povedala na skupini, se je kar prijelo, postalo je naše. Se pa rade posladkamo tudi s piškoti Domačicami in za darilo vedno damo škatlo teh,« z nasmehom odgovarja Simona.

»Iz tega, kar pridobivamo znotraj, hočemo dajati tudi navzven.«Ime in dejstvo, da so doma, pa še ne pomeni, da so usmerjene le vsaka v svoj dom. Ker so v skupini zbrane večinoma mamice, ki so bile pred vstopom v materinstvo tako ali drugače aktivne, je tako naravnana tudi skupina. »Punce v skupini imamo nešteto talentov in jih z veseljem delimo naprej,« pravi Simona, Špela pa poudarja: »Iz tega, kar pridobivamo znotraj, hočemo dajati tudi navzven.« Za njimi sta poleg več manjših dogodkov že dve izpeljani okrogli mizi, ob prvi obletnici so izdale svoje glasilo, pred njimi pa je … karkoli bi katera od njih želela izpeljati! »Tu res vlada ta odprtost, da se vsaka mama lahko uresniči, da lahko uporabi svoje darove. Vedno lahko reče ‘Imam idejo. To in to me zanima. Ali ste tudi vi za?’ Skupina pa jo potem opogumi s svojim potrjevanjem, podporo in zaupanjem,« ustvarjalni potencial skupine pojasnjuje Simona.

Kako mamice doživljajo skupino?

Bolj se sprašujem o tem, kako v resnici sem, bolj sem v stiku sama s sabo.Katja: »Ker vem, da bom v četrtek na skupini morala nekaj povedati o tem, kako sem, kaj se mi dogaja, včasih že preko tedna razmišljam o tem. Bolj se sprašujem o tem, kako v resnici sem, bolj sem v stiku sama s sabo. Iz naših pogovorov pa  črpam svež zagon in energijo še kar nekaj dni. In kolikokrat se mi prebudi kaka izjava izpred meseca, dveh … Verjamem, da sem prav zaradi skupine postala bolj zadovoljna mamica in žena, saj dobim toliko pozitivnih impulzov v zvezi s tem, da sem dobra mama, da dobro delam. Pogosto kakšen pogovor iz skupine nadaljujem še doma z možem, tako da poleg vsega raste še najin odnos.«

Polona: »Če srečam mamico na cesti, najin pogovor običajno ne gre dlje od tega, kje so kake plenice v akciji, tu pa je drugače. Včasih se mi zgodi, da sicer na skupini še ne uspem spregovoriti o nečem, ampak to nosim v sebi in potem se doma v meni nekaj sproži, se zgodi kaka akcija.«

Urša: »Na skupino za mamice me je vedno znova vleklo predvsem zaradi knjige Kraljica in divja ženska. V pogovoru z mamicami me je namreč zanimalo, poleg tega, kaj se dogaja z njihovimi otroki, kaj se v njih spreminja. Kako se počutijo kot mamice. Kaj materinstvo v njih prebuja. Kaj pogrešajo.«

Ada: »Tu se dejansko nekaj dogaja zame, za mojo dušo, začnem razmišljati o kaki stvari, o kateri sicer ne bi.«

Ustvarjajo prostor, ki ga potrebuje vsake ženska

Vsaka ženska bi na svojem domu rabila prostor zase, a ga velika večina nima.Mamice v skupini se navdihujejo tudi iz naslednjih besed Alenke Rebula in jih na svoj način živijo: »Drage ženske, vsaka ženska bi na svojem domu rabila prostor zase, a ga velika večina nima. To bi bil prostor samo za nas, kjer se počutimo brezskrbne, brez dolžnosti, ustvarjalne in kjer je vedno možno srečati sebe in pa koga, ki mu brez zadržkov povemo, kaj čutimo in česa smo potrebne. Dokler nam družba, kultura, tradicija, družinski člani in finančno stanje tega prostora ne omogočajo (in zlasti, dokler same sebi tega ne omogočamo), ga lahko gradimo drugače. Ustvarimo ga s pomočjo srečanj z drugimi ženskami, ki tudi iščejo lastni prostor. V osamljenosti in ločenosti ne more zaživeti, ker je ženska bitje odnosov in komunikacije. Naš prostor hoče biti naseljen s čutečimi gosti …«

Ni torej posebno nenavadno, da je iz skupine Domačic izšla še nova skupina Blagor ženskam, v kateri se srečujejo ob knjigi Alenke Rebula z istim naslovom.

Spodbuda drugim mamicam …

Spodbujam pa, da mame take skupine ustanovijo v domačem okolju, saj je bližina srečanja pomembna, pa tudi to, da lahko nagovarjajo mame, ki jih poznajo.Tudi v nekaterih drugih krajih po Sloveniji se počasi rojevajo podobne skupine, ponekod pa manjka le še malce poguma, zato Simona spodbuja: »Prevečkrat se zgodi, da kakšna mama ostaja samo na ravni jaz – otrok in hitro se pojavijo težave, depresije, otožnost … Takšna skupina pa bi to lahko hitro preprečila. Opora druga drugi, posredovanje idej, pomoč … vse to je tisto, kar mamo »prisili«, da lahko iz sebe naredi veliko – to, kar si zasluži. Spodbujam pa, da mame take skupine ustanovijo v domačem okolju, saj je bližina srečanja pomembna, pa tudi to, da lahko nagovarjajo mame, ki jih poznajo, in mednje posredujejo te darove.«

Na tak način od letošnje jeseni deluje tudi skupina za mamice na Viču, ki je vsebino povzela po delu Domačic, zdaj pa oblikujejo svoje središče, okrog katerega se bodo zbirale.

Simona opozarja še na pomen zaupanja, ki si ga mora skupina pridobiti v okolici, v kateri deluje. V njihovem primeru je to župnija, zato so posebej vesele župnikovega zaupanja, same pa prispevajo s pisanjem prispevkov za župnijsko glasilo, organizirajo okroglo mizo v župniji ipd. … In tudi v odnosu do okolja se potrjuje pomen tega, kar Simona izpostavlja že pri naravnanosti znotraj skupine: »Le skupaj lahko delujemo.«