Moški, ki mu je dojenje spremenilo življenje

Vir: Shutterstock

Hector Cruz, 34-letni ameriški poklicni bobnar in fotograf, se je opogumil in spregovoril o svoji izkušnji z dojenjem. Svoje žene, seveda.

Poleg projekta za destigmatizacijo dojenja v javnosti in podporo očetom dojenih otrok je svojo osebno zgodbo predstavil celo na spletni konferenci o dojenju iLactation, namenjeni predvsem zdravstvenim delavcem in drugim strokovnjakom s področja dojenja. Ko je njegova žena Nicole po več kot desetih letih prizadevanj naposled le zanosila, je prisegel, da ne bo zamudil niti trenutka. Spremljal jo je na vseh pregledih in pripravah na porod.

Rezervirano za ženske

»Večina stvari o dojenju napišejo ženske – za ženske. Ampak saj se lahko moški povežemo z otrokom, le da je to na nekoliko drugačen način. Lahko ga nosimo, pestujemo, uspavamo … Čeprav ne dojimo, še ne pomeni, da nismo del ekipe.«

Zataknilo se je le pri pripravah na dojenje, kjer so ga poslali ven, češ da je to ženska stvar. Rezervirano za ženske?! Zmeden in jezen je odšel v bližnjo kavarno, vključil prenosnik in pričel iskati po spletu. Zanimalo ga je, kaj lahko stori.

»Imel sem občutek, da pri dojenju ne igram nobene vloge. Da sem odveč, ker itak nimam česa narediti. Moški smo zapostavljeni. Kot da ne spadamo zraven. Sodelujemo pri spočetju, potem pa …« Počutil se je kot peto kolo, vendar je vseeno brskal po spletu in prebral marsikaj o dojenju.

»Moški smo zaščitniki in pri dojenju je naša naloga, da ustvarimo okolje, v katerem se mamica in dojenček počutita varno, sprejeto.« Številni očetje se ne želijo udeleževati šole za starše ali priprav na porod, ker se počutijo izključene. Kako naj potem od njih pričakujemo, da bodo po otrokovem rojstvu znali ali želeli podpreti mamo in dojenčka?!

Spadam zraven, čeprav ne dojim!

»Če vprašate moškega, ali bi dojil, če bi lahko, bi rekel ne. Če pa bi ga vprašali, ali bi za svojo ženo in otroka storil vse, kar je v njegovi moči, bi bil odgovor drugačen. Za nas je to izziv. Zaščitništvo imamo v genih. Zaposlite nas! Presenečeni boste, kaj vse zmoremo!«

Kot veliko mladih očetov je mislil, da je dojenje enostavno. Da mamice in dojenčki to preprosto znajo. Njegova hči Sophia je bila pri 38 tednih rojena z urgentnim carskim rezom in že takoj je prišlo do težav pri pristavljanju. Z ženo sta bila prepuščena sama sebi. Dojenje je bolelo, punčka je bila zlatenična in je izgubila veliko teže. Zdravnica je prinesla adaptirano mleko in jima zagrozila, da bo punčka ostala hospitalizirana, če ji ga ne bosta dala, onadva pa bosta sama odšla domov.

Nicole se je zlomila. Takrat se je v Hectorju prebudila moška narava, da je treba ukrepati, rešiti zadevo. Pripravil je stekleničko adaptiranega mleka, žena pa ga je samo pogledala: »Da si ne bi drznil!« Torej hčerke ni nahranil, samo nemočnega se je počutil.

Potem se je nenadoma spomnil, da ga je, ko je bil star pol leta in je bila njegova mama hospitalizirana, dojila kar teta. Spomnil se je, da mu je Nicole v nosečnosti kazala fotografije s facebooka. Takoj se je obrnil na lokalno skupino za podporo doječim mamicam. V desetih minutah se je odzvalo 50 žensk, med drugim so mu svetovale, naj se obrne na svetovalko za dojenje. Ko je ta prispela, se je pričela pogovarjati z Nicole. Toda Hector jo je prekinil in prosil, naj pomaga njemu. Takrat se je kot oče zavedel, da igra ključno vlogo pri uspešni vzpostavitvi dojenja.

»Če bi lahko, bi.«

Hector Cruz si je želel samo to. Narediti vse za svojo ženo in hčerko. Ko je zagledal svojo ženo vso objokano z razpokanimi in krvavečimi bradavicami, ki se je tresla od strahu pred naslednjim podojem, se je vprašal – če bi lahko, ali bi? Kaj bi še lahko naredil? Kako bi pomagal ženi, da pride k sebi in se ji bradavice zacelijo? Bi lahko sam nahranil hčerko? Ji nudil kožni stik?

Obstaja nešteto načinov, kako se tudi očka lahko poveže z otrokom, na primer z
nošenjem, kengurujčkanjem, pestovanjem, umivanjem, uspavanjem …

Najprej je poskusil s prstnim hranjenjem, vendar hčerka tega ni sprejela. Potem se je odločil poskusiti s setom za dohranjevanje na prsih. Ženi je rekel, naj ga ne obsoja. Zdelo se mu je noro. Vedel je, da bi ga okolica in prijatelji obsojali. Ampak naposled mu ni bilo več mar.

Okoli vratu je obesil rezervoarček, v katerega je nalil mleko in si ob prsno bradavico nalepil cevčico, po kateri dojenček ob sesanju dobiva mleko. Hčerka se je takoj prisesala in zanj je bil to najbolj nenavaden občutek na svetu. Kljub temu je deset dni na približno vsaki dve uri s pomočjo seta za dohranjevanje hčerki nudil kožni stik in jo obenem še nahranil.

Skrivnosti in tabuji

»Ženine prsi so se iz predmeta poželenja spremenile v nekaj veliko bolj lepega – spoznal sem, da so del njenega telesa, ki hčerko ohranja pri življenju.«

Ko potuje in med drugim fotografira tudi očete dojenih otrok, mu številni zaupajo, da so se dojenčki kdaj ob kožnem stiku kar prisesali, vendar jim je bilo preveč nerodno, da bi to komurkoli zaupali. Niti ženi ne.

Številne ženske, ki se pridejo fotografirat pri dojenju, mu zaupajo, da jih možje ne podpirajo pri dojenju. Ni čudno! Do otrokovega rojstva ima večina moških opravka z ženskimi prsmi zgolj v seksualnem kontekstu. Za ženske pristavljanje otroka na prsi nima nobene povezave s spolnostjo. Moški pa ne znajo preklopiti. Le redki dojamejo, da prsi niso zanje – njihova biološka funkcija je, da nahranijo otroka.

Projekt: dojenje.

Vemo, da imajo matere več možnosti za uspešno dojenje, če jih pri tem podpira partner, zato je pomembno, da se tudi očetje poučijo glede dojenja.

Hector Cruz je pričel kontroverzno kampanjo Project: Breastfeeding. (Projekt: dojenje.) s sloganom: If I could, I would. (Če bi lahko, bi.)

Njegove fotografije osupnejo, presenečajo. Upodobil je številne očete s svojimi dojenčki v pozah, ki so običajno rezervirane za matere. Objavljene so bile v številnih revijah in medijih po svetu. Prizadeva si zbrati sredstva, da bi fotografije doječih mater, družin in očetov dojenih otrok objavil v obliki jumbo plakatov in s tem spodbudil moške, naj podprejo doječe mamice, obenem pa bi rad razbil stigmo glede dojenja v javnosti, saj meni, da je to globalni problem v industrializiranem svetu.

»Projekt bi rad spremenil v neprofitno organizacijo, ki bi ponudila podporne skupine in izobraževanja o dojenju za očete. »Kot možje želimo pomagati svojim ženam in otrokom, vendar se včasih ne znajdemo. Rad bi, da bi ženske vedele, da smo jim kot možje na voljo za podporo in spodbudo pri dojenju

Foto: www.iamnotthebabysitter.com, www.11alive.com

Alenka Benedik je mama treh dojenih otrok, svetovalka za dojenje (IBCLC) in nošenje, prevajalka in dula. Poleg podpore doječim mamam, ki iščejo strokovne informacije o dojenju, nošenju, uvajanju goste hrane, spanju … Nudi priprave na porod in pomoč po porodu.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Gospa Alenka,

    najlepsa hvala za clanek, moska podpora res veliko steje.
    Se bolj hvala pa vam, da ste mi pred petimi leti resili dojenje pri najini prvorojenki. Nikoli ne pozabim, da ste se mi javili v nedeljo ob 8h zvecer, ko sem imela 40 vrocine in neznosne bolecine.
    Danes, po dveh hcerah in stirih letih dojenja, ki se kar traja, se vse zdi preprosto. Ampak se vedno lahko recem, da je bila vzpostavitev dojenja moj najvecji uspeh v zivljenju.

    S spostovanjem in se enkrat hvala,
    Neza

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja