Mojih 25 let življenja z NND

Kako je v resnici živeti z metodami naravnega načrtovanja družine (NND) skozi vse življenje? Kakšne izzive ponujajo, s čim osrečujejo, kakšne stiske se pojavljajo in kako se spreminja življenje para ob takšnih metodah skozi skozi čas? Iskreno pričevanje žene, ki s to metodo živi že 25 let …

Bila sem v srednji šoli, ko mi stara mama, birmanska botra, pokaže v Družini predstavitev Billingsove knjige Načrtovanje družine z ovulacijsko metodo. »Ti jo kupim?« me vpraša. Čeprav mi tema takrat še ni bila ravno najbolj aktualna, je nisem hotela zavrniti.

Prebirajoč knjigo sem odkrivala značilnosti svojega ciklusa. Pravzaprav prej sploh nisem bila pozorna na sluz, za katero sem zdaj spoznala, da kaže plodno obdobje. In kar me je najbolj fasciniralo – že po nekaj ciklusih sem do dne natančno vedela, kdaj bom dobila menstruacijo, kljub nerednim ciklusom – dvanajsti dan po vrhuncu plodne sluzi! Če sem bila prej kar malo jezna in v skrbeh nosila s sabo vložke oz. se vedno bala, da me preseneti nepripravljeno, sem bila zdaj prav očarana nad svojim telesom! In izvrsten občutek, da stvari obvladam.

Ko sem se precej let kasneje poročila, mi je bilo samo po sebi umevno, da bom poznavanje svojega telesa uporabila tudi za urejanje spočetij. Ker sva se poročila takoj po zaključku študija, sva želela še nekoliko počakati z zanositvijo. Tudi mož je bil presenečen, kako zadeva deluje, saj so nas v šoli učili kako nezanesljive so naravne metode. V ta dvom se je pritihotapila misel – kaj pa, če ne bova mogla imeti otrok in je zato metoda tako zanesljiva? Vendar sem zanosila že v prvih mesecih spolnih odnosov v plodnih dneh. Znova vzhičena nad svojim telesom.

V obdobju dojenja prvorojenke se je pojavila doslej nepoznana situacija – odsotnost menstruacije in tudi vsakega znaka plodnosti. To dejstvo me je na področju opazovanja znakov plodnosti uspavalo, po drugi strani pa sem se čutila zelo obremenjeno z novimi obveznosti matere, ki so 24/7 (»služba« 24 ur na dan, 7 dni v tednu). Tako sem 10 mesecev po porodu nepričakovano zanosila. Zgodba se je nekako ponovila še dvakrat in tako sva dobila četrorojenko, ko je bila najstarejša stara malo manj kot 7 let. Nekako vsakič znova sem bila zelo presenečena, da sem zanosila, da sem spregledala znake plodnosti.

Po četrtem porodu se je v najin odnos prikradel strah. Vedela sva, da so štirje otroci v tistem času največ, kar zmoreva. Vendar nisva vedela, kako naprej. Samozavest ob poznavanju ciklusa je zelo splahnela. Odločila sem se, da opazovanju sluzi dodam še merjenje bazalne temperature. A kaj, ko si z njo sprva nisem mogla kaj dosti pomagati. Leto in pol sem bila zaradi dojenja brez menstruacije in tudi brez drugih znakov plodnosti.

Še danes sem hvaležna možu, da ni nikdar pritiskal name, naj omejim ali preneham dojiti, da bi se mi ciklus uredil.Še danes sem hvaležna možu, da ni nikdar pritiskal name, naj omejim ali preneham dojiti, da bi se mi ciklus uredil – to mi je eno veliko znamenje njegove ljubezni do mene, predvsem pa do »dojenke«, saj se je zavedal, kako dragoceno je to zanjo. Eno ključnih spoznanj po ponovnem prebiranju literature s področja NND v tistem času pa mi je bilo: če nisem sigurna kako je z mojo plodnostjo, moram predpostaviti, da sem lahko plodna. Tisto obdobje sva preživljala z veliko resnostjo in nekako kar malo zavidala parom, ki se »trudijo da bi spočeli«.

Ko so bili končno vsi štirje otroci iz plenic, sta se eden za drugim pojavila še dva razloga, katera sva prepoznala kot obdobje, v katerem bi težko z vsem srcem novemu življenju rekla da – službeni in gradnja hiše.

Ob opazovanju najinih otrok sva čutila veliko hvaležnost in načrt, ki je bil neizmerno boljši od najinih. Zdelo se nama je idealno – da so si otroci tako blizu v letih in s tem v interesih. Kakšno bogastvo so drug drugemu! Midva sva pa tudi zmogla.Ko je bilo nekako ob 9. rojstnem dnevu najmlajše tudi zadnje v svoji najbolj intenzivni fazi za nama, sva začela razmišljati, ali bi morda zdaj spet zmogla. Seveda sva bila polna strahov, ki najbrž z leti rastejo, predvsem še vedno glede usklajevanja službenih in družinskih obveznosti. Ob opazovanju najinih otrok sva čutila veliko hvaležnost in načrt, ki je bil neizmerno boljši od najinih. Zdelo se nama je idealno – da so si otroci tako blizu v letih in s tem v interesih. Kakšno bogastvo so drug drugemu! Midva sva pa tudi zmogla. Če bi se odločala samo po svoji pameti, nikdar ne bi imela otrok tako skupaj v letih. Zato sva se odločila, da spet zaupava – če nama bo dan otrok, ga sprejmeva v vsej njegovi podarjenosti, če ne – bova živela v zavesti, da je tako prav.

Prvih nekaj mesecih sem zadrževala sapo in mislila, da bo tako kot pred desetletjem, ko se je mož rad pošalil, da ženo komaj objame, pa je ta že noseča. Zelo nama je bilo zanimivo, kako se v nekaj letih situacija spremeni! Iz strahu, da bova »pridelala ducat otrok«, je kar naenkrat prišlo spoznanje, da sva najbrž zamudila plodno obdobje. Zakorakala sem v peto desetletje in imela sem kratke cikluse brez dviga temperature.

Porajalo se nama je vprašanje, ali so bili razlogi v preteklih letih resnično tehtni za odlog s ponovno zanositvijo – odgovornost, katere se v polnosti zaveš pozneje. Ko sva bila sredi življenjskega vrveža, sva videla predvsem težo vsakdanjega življenja in obveznosti, katerim že itak nisva bila kos. Vendar je dejstvo, da nisva posegla po umetnih sredstvih za preprečevanje nosečnosti, temveč ostala pri NND, umirilo srce. Namreč, Bog bi bil lahko ponovno uporabil najino zmotljivost in tudi v tistih letih poslal kakšno presenečenje.