Moje telo ti je na razpolago

V času nosečnosti so se razni pogovori mnogokrat vrteli tudi okoli mojega vizualnega izgleda. Z njimi pa se dostikrat nisem mogla strinjati oziroma jih vzeti za svoje.

Tako sem slišala stavke kot so: »Saj si čisto fit. Od zadaj se ti sploh ne vidi, da si noseča!« Naslovljeno name, ki pa sem želela, da se vidi, da sem postala mamica, da nosim dete. Naprej: »Jaz sem bila kot ladja!« ali pa: »Ja, taka boš kot jaz …«. Vse je bilo izgovorjeno v nekem slabšalnem tonu. Žal v nobenem primeru nisem mogla odpreti iskrene debate o teh mnenjih. Zato sem le pri sebi razmišljala o njih.

Zdi se mi, da se za njimi skriva strah pred tem, da se ženski ob nosečnosti spremeni telo, sama pa nad tem nima vpliva. In jo je strah, kako bo izgledala, ker v sodobni družbi marsikaj ni sprejeto, zaželeno.

Vzemi si toliko prostora, kolikor ga potrebuješ. Moje telo ti je na razpolago.

Potem pa sem opazila, kako so te izjave začele vplivati name. Ko je trebušček rasel in sem to v veselju opazovala, so se prikradle misli iz ozadja: »Bom imela res zelo velik trebuh? Koliko bo še zrasel?« in podobno. Prešine te hitro in morda sploh ne zaznaš, da o tem razmišljaš …

Ko sem to opazila, sem se odločno zoperstavila. Veselila sem se rastočega trebuščka in povišanih kilogramov. Vsakič sem otročku rekla: »Vzemi si toliko prostora, kolikor ga potrebuješ. Moje telo ti je na razpolago.«

Z rojstvom in nadaljnjimi meseci z dojenčkom sem opazila, da na mnogo načinov dajem svoje telo na voljo. Ko dojim, so moje prsi na razpolago za hrano, nežnost in tolažbo. Ko pestujem otroka, ima na voljo moje roke, da se v njih umiri in počuti varno. Vse maščevje, ki se je do poroda nabiralo pod kožo, so zaloge, ki jih potrebujem za nastanek mleka in ne »nadležna nosečniška debelost«. Res je, da sem s tem spremenila videz, sem bila težja in morda bolj zalita, vendar s čudovitim razlogom.

Zdaj, ko je najin sin star že skoraj leto dni, mi velikokrat čez dan opešajo moči in ne zmorem več, on pa me vseeno potrebuje v stoodstotni pripravljenosti. Takrat dajem svoje zadnje moči. Hrbet boli, vname se živec, spomin mi peša … Dajem svoje telo.

V preteklosti se nisem kaj dosti obremenjevala, če sem doživela kakšno manjšo poškodbo oziroma nisem bila tako previdna, da bi se ji ognila. Sedaj ko mi je v skrb zaupan otrok, na vse gledam drugače. Sem veliko bolj previdna, da kje ne padem, da se ne poškodujem …, saj me otrok potrebuje celo in zdravo.

Ostaja mi v spominu, ko mi je mož rekel: »Čuvaj se. Tvoje telo ni več samo tvoje. Najin otrok ga potrebuje.«