Moja »resnica« o tem, kako me žena 1x na teden rada pogreša zaradi košarke

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 1. junij 2016, 16:18
Image
jck

Pred dobrim tednom dni smo objavili razmišljanje žene, ki ji je dragoceno, da moža 1x na teden pogreša zaradi košarke. Med bralci članka je bil tudi njen mož, ki se je odločil, da nam pošlje še svoj, »moški« pogled :).

Objavljamo vsem možem v spodbudo, da se bodo darovali za družino in ob tem znali poskrbeti tudi zase in za svoje zdravje.

*****     *****     *****

Ljuba žena mi je pred kratkim napisala veliko pohvalo s člankom o košarki. Ob branju sem bil res prijetno presenečen nad multiplimi učinki moje tedenske rekreacije.

Takoj na začetku, da ne bo pomote, naj povem, da nikoli nisem bil ravno talent za ekipne športe. Rekreativni tek, polmaraton, pohodništvo, to so športi, za katere sem rojen. In spanje. J In kako sem se potem znašel na redni tedenski košarki?

"Kolikokrat si tekel?"

Zgodba o stresu, bolezni, zdravnikovih priporočilih in ostalem popolnoma drži. Padel je sklep: predvsem v zimskih mesecih bo treba »športati«, saj za tek ni ravno prijaznih razmer.

Najprej sem se upiral v smislu »to stane«, pa »saj bom tekel, veliko dnevov je primernih za to«, pa »telovadil bom vsak dan« ... Po prvi zimi pa me žena postavi pred zid: »Kolikokrat si tekel?«

»Enkrat,« sem moral priznati. In po hitrem postopku sem se prijavil na košarko v skupino bolj ali manj znanih vrstnikov.

Takrat sva z ženo imela dve hčerki. Ne tako dolgo nazaj sva dobila še tretjega otroka in skupaj nas je pet. Občutki, ki spremljajo moje odločanje in torkove večerne odhode, igro in vračanje, pa so enaki, le toliko bolj intenzivni. Kaj doživljam in kje rastem zaradi igre?

Moj seznam prednosti

  1. Slaba vest, ker mora žena sama spraviti spat vse tri. S tem sem se res veliko ukvarjal. In se še. Še posebej v dnevih, ko okoli 18.00 šele pridem domov in vidim, da so izredne razmere. En joka, ker je padel, drugi, ker je lačen, tretji pa, ker je totalno utrujen. Joj, in jaz naj čez eno uro lepo mirno odidem? Neverjetno, ampak žena me skoraj nažene, če se le da. Moraš! Ne ve, kako mi s tem pomaga. Oziroma po prebranem članku, ki ga je napisala, vidim, da ve.
  2. Vprašanja otrok. Ati, kam greš? Zakaj te ne bo po službi? (Kadar grem kar iz službe na košarko.) In telefonski klici okoli 17.00, da me močno pogrešajo, kdaj pridem … Huh! Vsak oče ima najbrž cmok v grlu ob vsem tem. Premalo sem z otroki. Nenačrtno. Ob torkih zvečer pa še načrtno. Je prav? Pa vendar mi najstarejša zadnje čase večkrat reče: »Pa fajn igraj. In glej, da boš zmagal, ati!« Dobra motivacija!
  3. »Prešvicam« se. Zdravnik mi je sicer svetoval dva do trikrat na teden po eno uro. Ampak bolje enkrat uro in pol kot nič. Pa s kolesom po Ljubljani. In to je že nekaj. Ko se bližam štiridesetemu, vedno bolj vidim, kako pomembno je, da delam, da ohranjam kondicijo. Potrebujem jo.
  4. Napredujem v svoji šibki točki (ekipni šport). Fantje soigralci, ki imajo več pedagoške žilice, mi povedo, da sicer nimam tehnike, niti dovolj »drila«, pa vendar vidno napredujem. Menda se vidi, da igram z glavo (žoge z njo ne odbijam!). Tudi sam to opažam. Nimam tehnike, poskušam pa izkoristiti svoje danosti, prednosti: sem lahek, dobro tečem in zelo dobro vidim. Ker nisem ravno najboljši strelec in nimam tehnike, sem se poskusil usmeriti v prestrezanje žoge. Dobro opazujem soigralce, njihove poglede, skušam razbrati namige in ob podajah biti hitrejši. Hej, kar velikokrat mi dobro uspe! Nisem le »steber« obrambe, kot se mi je na začetku dogajalo. Vesel sem tudi vsakega navodila, predloga in usmeritve soigralcev. Pride prav prej ali slej.
  5. Poleg telesa utrjujem tudi voljo. Neverjeten občutek. Nemalokrat z ekipo izgubljamo večino časa. Če ne obupamo in se vnaprej predamo, v zadnjih desetih minutah obrnemo rezultat sebi v prid in zmagamo. Če ne doživiš, ne veš, kako je. Vsakič prava mala šola za življenje. Tudi kadar nam ne uspe zmagati. Poznate moškega, ki lahko prenese poraz? Tudi tega se učim(o).
  6. Pazim na pravilno prehrano. Ja, prav ste prebrali. Vsaj dan prej že razmišljam, kaj in kako bom jedel, ob torkih pa sploh poskusim paziti. Lažja hrana, beljakovine, dobre maščobe in naslednji dan kaj ogljikovih hidratov. Ko je sezona ob torkih popoldan, pred igro, najbolj sede kakšna skuta, na katero si narežem jagode ali nasujem borovnice in žlica ali dve kokosovega olja. Kakšna energijska ploščica in skoraj letim. Vsega tega sem se naučil iz izkušenj, ko sem se nabasal z vsem mogočim, potem pa moral želodcu delati pokoro, namesto da bi sproščeno igral.

Še veliko je tega. Res sem hvaležen ženi za spodbudo, da se prijavim na to košarko v jesensko–zimsko–pomladnem času. In otrokom za razumevanje. Kakšen mož in oče pa bi bil, če ne bi celostno skrbel zase? Šport, gibanje, je del tega. Čutim, da sem bolj samozavesten in miren. To pa potrebujemo, da lažje preživimo. Če pa upoštevam še vse, kar je o tem napisala žena, potem je vsaka torkova večerna igra košarke – popolna zmaga.

 

Preberite še: 5 razlogov, zakaj mi je dragoceno, da moža 1x tedensko zvečer pogrešam

Foto: osebni arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor