Ko vidim zapisan tale naslov, začutim malce nelagodja. Ker ne gre za prosti spis iz 5. razreda. O tem se pač ne piše. In tudi ne govori (še med ženskami le redko). Pa se mi zdi, da bi morali več, ker se v tem skriva toliko zanimivih in pomembnih stvari … Zato sem zbrala pogum.
Ko so se mi po skoraj 7 letih brez ciklusov zaradi nosečnosti in dojenja počasi povrnili običajni ciklusi in z njimi menstruacija, sem nekega dne možu v šali potarnala: »Mah, ti ciklusi, pa to sploh ni zame.« Ugotovila sem, da me nihanja, ki jih v ciklusu doživljam, begajo in da na menstruacijo še vedno/spet gledam kot na tisto žensko nujno zlo, na katerega smo pač obsojene. Zaradi te obsojenosti ženske sotrpinki, ki ima ravno na obisku »tetko s Krvavca« (kako inovativno ljubki so nekateri evfemizmi, kaj ne?), običajno namenimo le sočutno-pomilovalen pogled in morda še kak tarnajoč komentar ali praktičen nasvet.
A ko sem dobro pomislila, kaj sedaj v resnici ob tem doživljam in čutim, sem opazila še nekaj drugega, nekaj drugačnega in nekaj več.
Plenička za mamo …
Prvič sem se tega zavedela, ko so moji mali fantje vdrli v stranišče in opazili vložek v moji roki. »Kaj pa maš to?« Hm … A ravno tu moramo začeti? Kako se tega sploh lotiti? Ko vsaj ne bi bilo zraven krvi, saj jih bo še groza, uboge male revčke. In ko bi bili vsaj punce, potem bi bilo gotovo lažje!!! Ampak, sreča v nesreči – lahko bi me zasačili z menstrualno skodelico. Polno! OK, pa začnimo …
»Pač, plenička za mamo … ki jo rabi vsak mesec … ker …« In potem je počasi steklo. Zgodba o tem, kako je v maminem trebuhu vsak mesec pripravljen topel, mehak prostorček za malega dojenčka. In če dojenčka ni, se posteljica odlušči in se začne pripravljati nova. Vsakokrat nova in sveža, polna krvi, ki dojenčku prinaša vse, kar rabi.
»Aha.« Razlaga je bila dobro sprejeta, sledilo je le še nekaj podvprašanj, potem pa so se hitro poslovili in stekli v nove boje. Nobenega šoka, nobene groze, a tudi nobene posebne očaranosti. Pač nekaj normalnega. No big deal. Zanje. Jaz pa sem jo v tistem trenutku doživela. Očaranost nad tem, da se v meni dogaja nekaj posebnega, nekaj lepega, nekaj veličastnega …, česar v vseh letih svoje ženskosti nisem nikoli uspela videti na tak način.
Solze maternice
Potem mi je prišla od nekod na misel podoba o menstrualni krvavitvi kot o solzah maternice. Maternice, ki joče, ker ostaja prazna, neizpolnjena v svojem temeljnem poslanstvu. Sama. A se ne vda. Očisti se in poskusi znova – pripravi prostor za novo bitje. Razkošno. Vsakokrat znova. Ne glede na to, kaj si o tem misli ženska, ki jo nosi. Maternica se ne ozira na njene želje, muhe in stiske. Ona se vsak mesec znova pripravlja na novo življenje na enak način, do skrajnosti nediskriminatorno – gosta bo sprejela s kraljevskimi častmi, ne glede na to, kdo je in koliko je zaželen. In če ta ne pride … joče. Če je gosta pričakovala tudi žena, joče z njo. Če se ga je bala, se morda veseli. A nekaj v njej vendarle joče … Nekaj v nas, ženskah, vsak mesec joče, če v nas ne zaživi novo življenje. To nas celo boli. In oslabi.
Malce poetično. Ampak – mar ni v resnici (nekako) tako? Mar ni v resnici vse skupaj neverjetno, polno lepote in neke posebne življenjske moči? V tej luči krvavitev ni več zgolj neka hudo nepraktična nevšečnost, bolečina ni več popolnoma nesmiselno prekletstvo in ženska šibkost v tistih dneh ni več le skrajno nepošteno kozmično onemogočanje žensk.
Kako vidim plodnost?
Menstruacija je pričevanje o nečem velikem, kar se dogaja v nas. A to je mogoče videti samo, če zmoremo tudi v plodnosti videti nekaj velikega. Čudež. Dar. Skrivnost. Stvarnikov dotik. Priložnost … Seveda nas zavedanje tega lahko navda s strahom. Ta običajno izvira iz okoliščin, zaradi katerih ne upamo sprejeti novega življenja. A tudi v strahu lahko ostanemo spoštljivi. In v tem vidim veliko lepoto naravnega načrtovanja družine – da v dneh plodnosti spoštljivo molčimo pred nečim velikim, kar nas v tistem trenutku presega.
Lahko pa na plodnost gledamo drugače. Sovražno. Lahko jo preziramo. Obvladamo. Zanikamo. Izničimo. Vse to danes znamo in zmoremo. In v tej luči je tudi menstruacijska krvavitev nesmisel. Nevšečnost. Nekaj gnusnega. Bizarnega. Krivičnega. Diskriminatornega. Neizrekljivega. (Ste opazili, da recimo v reklamah za vložke nikoli ni omenjena niti besedica menstruacija, kaj šele krvavitev … samo »tisti dnevi«, »varno«, »svobodno« ob podobi žareče ženske, ki zmore vse?)
Umetnost ranljivosti
Da lahko zares sprejmeš menstruacijo kot nekaj svojega in smiselnega, pa je potrebnega še nekaj. Sposobnost in pripravljenost biti šibka. Biti ranljiva. Sposobnost, da se malce zaustaviš. Da se zazreš vase. Da umolkneš in obstaneš. Mar ni to tisto, kar v »tistih dneh« rabimo?
Ampak vse to je danes strahotno težko. Pravzaprav skoraj nemogoče. Današnje zahteve družbe in trga ne prenesejo zaustavljanja. Cikličnost jim je tuja, premočrtnost je imperativ. In to navzgor. Samo navzgor. Nobenih nihanj. Ženske živimo v moškem tempu (ki v resnici niti moškim ni povsem pisan na kožo). Trenutek šibkosti je lahko usoden. Je napaka. Je lahko dokaz, da si ženska. Tvoja biologija te je izdala. Ne smeš biti ženska, ki krvavi in jo boli, saj bodo vsi v tebi videli le tečno natakarico, leno učiteljico, neuravnovešeno šefico. V vsakem trenutku moraš biti profesionalna in 100 %. (Mimogrede: Ali ste vedeli, da imajo v nekaterih azijskih državah omogočen t. i. “menstrualni dopust”?)
Strahotno težko je tudi biti ranljiva. Odvisna. Če se hočem malce zaustaviti, mora pač nekdo poskrbeti zame (in še za koga ob meni). In to zahteva prepuščanje in zaupanje. Varen prostor. A tega varnega prostora pogosto danes v odnosih ni. Ni predanosti, ni zaveze. Je strah pred izgubo, pred zapuščenostjo in zavrženostjo. Pred izdajo in zlorabo. Kdo naj si potem upa biti šibek in ranljiv? Kljub temu da v resnici je (telo ne laže).
Kako lepo bi se bilo v tistih dneh malce zaustaviti, zateči v družbo žensk ali zgolj lastne družine, se v miru soočiti s sabo in z drugimi, poglobiti svoj odnos z Bogom. Tako kot so menda to počeli v starodavnih kulturah.
Tihi boj
Ja, imeti menstruacijo danes ni lahko. Težko jo je razumeti. Še toliko težje jo je sprejeti. Skoraj nemogoče jo je ceniti. In zato danes ženske večinoma živimo, kot da menstruacije ni. Biti moramo vedno močne, hoditi premočrtno in se z ničemer izdati, kadar nas doleti ta motnja. Tiho se moramo boriti z njo. In proti svojemu telesu, svoji duši in svoji ženski enkratnosti. Ne glede na to, koliko boli.
Danes priznam …
Nočem živeti tako. Zato danes prostodušno priznam, da imam menstruacijo. Že 4. dan. Zares čutim, da moja maternica joče in se čisti. Malce me žalosti in malce mi je v olajšanje. Na trenutke boli. Vabi me v razmišljanje o tem, kako v tem trenutku doživljam svojo plodnost. Priznam, da sem zaradi nje bolj šibka. Občutljiva. Počutim se ranljivo. Potrebovala bi malce miru. Umika. Potrebovala bi objem. Ljubečo skrb. Iskreno sočutje. A tudi občudovanje. In skupno čudenje temu, kar se dogaja v meni. Zato potrebujem moža.
Priznam, težko sem se spravila k pisanju tega članka. Ker imam menstruacijo. Ker je to težko priznati. Ker je to nekaj, kar običajno skrivamo. A danes nočem. Danes si želim, da bi se vsi znali temu čuditi – ženske in moški. To spoštovati. In verjeti, da nismo tako ustvarjene po neki kozmični pomoti, ampak po premišljenem in ljubečem Božjem načrtu.
Foto: beautyinblood.com, womenshealthmag.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
