Modrost, potrpežljivost, odločnost = oče

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 8. februar 2015, 5:00
Image
mai in faccio 2
Po prejšnji sredi, ko je papež Frančišek v katehezi govoril o problemu odsotnega očeta, je ta teden nanizal nekaj močnih misli o liku "navzočega" očeta. Obenem pa je vznemiril tudi z izjavo, iz katere je razbrati toleranco do fizičnega kaznovanja otrok.

Papež se je v razmišljanju v liku očeta osredotočil na pozitivni vidik. Narisal je pravo fresko pristnega očeta, ki v sebi združuje na eni strani ljubezen, bližino, nežnost, potrpežljivost, na drugi strani pa tudi strogost in odločnost, s katerima oče daje gotovost in usmerja na pravo pot.

Papež je znova opozoril na potrebo po navzočnosti očeta, ki pa ni v tem, da bi otroka nadzoroval, saj mu tako lahko onemogoča, da bi odrastel.

Bistvena očetova naloga v življenju je, da otrokom posreduje, preda dediščino modrosti - po papeževih besedah to v življenju največ šteje.

Papež je s svojimi neposrednimi izjavami in prispodobami že večkrat razburkal javnost. Tudi tokratna kateheza zagotovo ne bo ostala brez kritičnega odmeva. V vložku, ki ga ni imel v pripravljenem besedilu, je spregovoril o primeru očeta, ki kljub telesni kazni po njegovem mnenju ohranja občutek za dostojanstvo.

Preden izjavo komentiramo - pri iskreni.net smo znani, da se zavzemamo za ničelno toleranco do fizičnega kaznovanja otrok - vam jo prinašamo v celoti, tako v prevodu kot v posnetku, da si boste lahko ustvarili kontekst, v katerem je bila izrečena. 

*****     *****     *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

Danes bi rad nadaljeval z drugim delom razmišljanja o vlogi očeta v družini. Zadnjič sem govoril o nevarnosti »odsotnih« očetov, danes pa bi se rad osredotočil na pozitivni vidik.

Tudi sveti Jožef je bil v skušnjavi, da zapusti Marijo, ko je odkril, da je noseča. A posredoval je Gospodov angel in mu razodel Božji načrt, po katerem je Jožef postal krušni oče. Jožef je bil pravičen mož, »vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24) in postal nazareški družinski oče.

Oče otroku preda dediščino modrosti

Vsaka družina potrebuje očeta. Danes se bomo ustavili ob pomembnosti njegove vloge.

Rad bi začel z nekaj besedami iz knjige Pregovorov, z besedami, ki jih oče govori sinu: »Sin moj, če bo tvoje srce modro, bo z menoj vred veselo tudi moje srce. Moje prsi se bodo radovale, kadar bodo tvoje ustnice govorile spodobno« (Prg 23,15-16). Bolje se ne da izraziti očetovega ponosa in ganjenosti, ko se zave, da je sinu posredoval tisto, kar v življenju največ šteje – modro srce.

Oče ne pravi: »Ponosen sem nate, ker si mi resnično podoben, ker ponavljaš, kar rečem in naredim.« Ne, ne pove mu česa tako enostavnega. Pove mu nekaj veliko pomembnejšega, kar bi si lahko razlagali tako: »Srečen bom vsakič, ko te bom videl modro ravnati, in ganjen bom, ko te bom slišal preudarno govoriti. To sem ti želel predati, da bi resnično postalo del tebe: sposobnost poslušanja in delovanja, govorjenja in presojanja z modrostjo in pravičnostjo.

Da bi lahko postal tak, sem te učil vsega, česar nisi vedel, popravljal sem napake, ki jih nisi videl. Izkazoval sem ti globoko ljubezen, ki hkrati ni vzbujala pozornosti in ki je gotovo nisi prepoznal v vsej polnosti, dokler si bil mlad in negotov. Dal sem ti tudi zgled strogosti in odločnosti, ki ju gotovo nisi razumel v času, ko si si želel le zavezništva in varnosti.

Tudi sam sem se moral najprej izuriti v modrosti srca ter se varovati čustvenega pretiravanja in zamer, da sem lahko nosil težo neizogibnih nesporazumov in našel prave besede, da si me lahko razumel. Zdaj, ko te gledam, kako se trudiš enako ravnati s svojimi otroki in z vsemi ljudmi, sem ganjen. Vesel sem, da sem tvoj oče.«

To so besede modrega in zrelega očeta.

Vsak oče ve, kakšno ceno zahteva prenašanje te dediščine: koliko bližine, nežnosti in odločnosti. Toda kakšne tolažbe in nagrade je deležen, ko so otroci tej dediščini v čast! To je veselje, ki poplača vso utrujenost, ki presega vse nesporazume in ozdravi vse rane.

Oče mora biti vedno navzoč, a ne kot nadzornik

Prva stvar, ki je potrebna, je natanko ta: da je oče navzoč v družini. Da je blizu svoji ženi, da si z njo deli veselje in bolečino, preizkušnje in upanje. Ter da je blizu svojim otrokom, ko odraščajo: ko se igrajo in ko se trudijo, kadar so brezskrbni in kadar jih je strah, kadar govorijo in kadar molčijo, ko so drzni in kadar se bojijo, ko skrenejo s poti in ko se nanjo vrnejo.

Oče mora biti vedno navzoč. A »navzoč« ne pomeni isto kot »nadzornik«! Očetje, ki svoje otroke preveč nadzirajo, jih namreč ugonabljajo in jim ne pustijo odrasti.

Oče mora biti potrpežljiv

Evangeliji govorijo o zgledu Nebeškega Očeta – edinemu, za katerega Jezus pravi, da mu lahko resnično rečemo »dobri Oče« (prim. Mr 10,18). Vsi poznamo neverjetno priliko o »izgubljenem sinu« oziroma bolj o »usmiljenem očetu«, ki jo najdemo v 15. poglavju evangelija po Luku (prim. Lk 15,11-32).

Koliko dostojanstva in ljubezni premore oče, ki stoji na pragu hiše in čaka vrnitev svojega sina! Očetje morajo biti potrpežljivi. Pogosto namreč ne morejo storiti ničesar drugega kot čakati; moliti in čakati s potrpežljivostjo, milino, velikodušnostjo, usmiljenjem.

Oče zna usmerjati na pravo pot brez poniževanja

Dober oče zna čakati in odpuščati iz največje globine svojega srca. Seveda pa zna tudi odločno usmerjati na pravo pot. Tak oče ni šibek, ustrežljiv in sentimentalen. Oče, ki zna usmerjati na pravo pot, ne da bi poniževal, je tudi tisti, ki zna ščititi, ne da bi si prizanašal.

Nekoč sem na nekam zakonskem srečanju slišal očeta, ki je rekel: »Včasih moram katerega od svojih otrok malce udariti ... Toda nikoli po obrazu, da ga ne ponižam.« Kako lepo! Ta oče ima občutek za dostojanstvo. Kadar mora kaznovati, kaznuje na pravičen način in gre nato dalje.

Oče ne more biti oče brez milosti Nebeškega Očeta 

Če lahko kdo do potankosti razloži molitev Oče naš, ki nas jo je naučil Jezus, je to gotovo tisti, ki živi očetovstvo v prvi osebi. Brez milosti, ki prihaja od Nebeškega Očeta, očetje izgubijo pogum in se umaknejo.

Toda otroci potrebujejo očeta, ki jih čaka, kadar se vračajo od svojih zablod. Tega nikakor ne bodo priznali ali pokazali, vendar ga potrebujejo. Če očeta ne najdejo, jim to povzroči rane, ki se težko zacelijo.

Cerkev, naša mati, se obvezuje, da z vsemi močmi podpira dobro in plemenito prisotnost očetov v družinah, saj so za nove generacije oni nenadomestljivi varuhi in posredniki vere v dobroto, vere v pravičnost in v Božje varstvo – tako kot sveti Jožef.

Prevod kateheze: Eva Markovič

Mednaslovi so uredniški.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana