Mmm, kako lepo smrdi!

Mica Škoberne
Sobota, 4. marec 2017, 5:33
Image
otrok smrdi
Natanko to sem pomislila ob vonju pokakane pleničke, prve, ki sem jo lahko spet zavohala po skoraj dveh tednih brez voha. Kdo bi si mislil, kako pomemben in kako dragocen je ta čut v življenju, sploh pa v življenju mame!

Začelo se je s tem, da eterično olje sploh ni dišalo, pa čeprav sem ga vlivala in vlivala. Pa tisti žajbelj, ki ga je mož prinesel iz trgovine, je bil čisto zanič, brez pravega okusa – le kako lahko kaj takega prodajajo! In vedro z nekaj dni starimi polulanimi in pokakanimi plenicami sploh ni smrdelo …

Takrat se mi je začelo počasi svitati – z mojim vohom nekaj ni OK. In res ni bilo. Prehlad mi ga je vzel. Popolnoma. In to se mi je letošnjo zimo zgodilo dvakrat, obakrat za slaba dva tedna.

Glede na to, da je voh čut, ki mu ponavadi ne posvečamo prav dosti pozornosti (še imena nimamo za človeka, ki ne more vonjati), je bila izkušnja zelo zanimiva in streznjujoča. Šele zdaj se dobro zavedam, koliko sveta okrog sebe doživljam preko vonjev, kako pomemben je ta čut in koliko pestrosti vnaša v moj mali mamasti svet.

Osiromašen svet

Prikrajšana namreč nisem bila samo za vonje, ampak, o groza, tudi za okuse. Okušala sem lahko samo osnovne okuse – sladko (hvala Bogu!), slano, kislo, grenko. In pekoče – hip hip hura za poper, čili in ingver!

Kot ponosno lastnico zbirke okrog 50 različnih začimb me je precej potrlo dejstvo, da je imela bazilika enak okus in vonj kot žajbelj, ta pa enak okus in vonj kot solata. Vsi čaji so imeli popolnoma enak okus – po vodi. In, še mnogo huje, kava sploh ni imela nobenega vonja!

Kuhati kar naenkrat ni bilo več zabavno. In kljub mojemu trudu, da bi jedi začinjala vsaj malce »po spominu«, tudi drugim niso teknile tako kot običajno.

Iz mojega vsakdana ni izginilo samo bogastvo okusov, ampak tudi oprano perilo ni več dišalo, med umivanjem zapackanih rok me ni pobožal neženi vonj sivke iz mila in ob večernem tušu po napornem dnevu me ni nič več umirjal vonj gela za tuširanje. Moj svet je kar naenkrat postajal malce bolj enoličen in siromašen …

Vonji rešujejo!

Voh in vonjave so vse prej kot le lepotne narave. Da so tudi zelo funkcionalna stvar in imajo preživetven pomen, sem ugotovila ob ugibanju, ali je riba ob izteku roka uporabe še užitna ali ne. Ne glede na to, koliko sem jo ovohavala, nisem zavohala nič. Pa sem jo dala pod nos 6-letniku:

»Kakšen vonj ima ta riba?«

»Smrdi.«

»Ja, vem, da smrdi. Ampak, ali smrdi tako, kot običajno smrdijo ribe ali kako drugače?«

»Hm, ne vem. Verjetno običajno.«

Kak sanitarni inšpektor bi ob tej metodi ocenjevanja uporabnosti živil omedlel. Jaz pa sem se metode po sili razmer posluževala in upala, da bomo preživeli. In smo. Z malce več sreče kot pameti.

Kako močno se zanašam na svoj voh pri ocenjevanju svežine in užitnosti živil, je bilo prvo spoznanje o pomembnosti voha.

Šele zdaj se dobro zavedam, koliko sveta okrog sebe doživljam preko vonjev, kako pomemben je ta čut in koliko pestrosti vnaša v moj mali mamasti svet.

Drugo spoznanje pa je prinesla rdeča dojenčkova ritka. Čeprav pogostost menjavanja pleničk ni ravno moja materinska odlika, pa me vsaj vonj pokakane pleničke običajno spodbudi k hitri akciji. Če ta vonj zaznavaš … sicer se zgodi rdeča ritka.

Tretje spoznanje iz te kategorije pa je prišlo iz lonca – če mali noski ne bi zavohali, da se v njem nekaj žge, medtem ko mama brezskrbno počne nekaj drugega, bi lahko ostali brez kosila ali celo brez doma!

In potem tista kategorija oblačil »v vicah« – malce ponošene, a še ne zares umazane, nekje visijo in čakajo, da jih (ob)sodita mamin vid in nos. Zdrav nos bi tudi vedel, da je bila tista pižama, ki visi čez rob banje, prejšnjo noč malce polulana. A moj nos tiste dni ni vedel in tako sem jo sinu oblačila še naslednja dva dneva, dokler se ni mož vrnil s službenega potovanja in reveža odrešil nočnega smradu (mogoče je pa mali zato tako lepo spal).

Poleg tega ni ravno prijeten občutek, da ne zaznavaš niti lastnih telesnih vonjev. Ali ta velik poten madež pod mojo pazduho res prav nič ne smrdi? Ali pa ga vsi razen mene prav dobro vohajo? Takšni dvomi ne pripomorejo ravno k sproščenemu počutju v družbi.

Kako dišijo otroci?

In še nekaj sem pogrešala. Tisti lepi, nežni, neznatni, skorajda nezavedni vonj … vonj po dojenčkih.

Iz romana Patricka Süskinda Parfum mi je močno v spominu ostal odlomek, ko izkušena dojilja za nobeno ceno noče več skrbeti za osirotelega junaka zgodbe, saj je je dojenčka groza, ker »ne diši, kot naj bi dišali otroci«.

Ko jo začudeni pater Terrier, ki je imel na skrbi sirote, vpraša, kako pa »vonjajo človeški otroci«, sledi dialog:

»Dobro,« je dejala dojilja.

»Kaj se to pravi dobro?« jo je nahrulil Terrier. »Dobrega vonja je marsikaj. Snop sivke diši dobro. Meso za juho diši dobro. Vrtovi arabij dišijo dobro. Rad bi vedel, kako diši dojenček.«

Dojilja se je obotavljala. Dobro je vedela, kako dišijo dojenčki, prav natančno je vedela, saj jih je vendar že na ducate nahranila, negovala, zibala, poljubljala … ponoči bi jih lahko z nosom našla, vonj po dojenčkih je tudi zdaj jasno nosila v sebi. Vendar ga ni še nikoli označevala z besedami.

»No?« je zabevskal Terrier in nestrpno tlesknil z nohti.

»Torej,« je pričela dojilja, »tega ni čisto lahko povedati, ker … ker ne vonjajo povsod enako, čeprav povsod dobro dišijo, razumete, oče, torej po nogah dišijo kot gladek topel kamen – ne, bolj ko skuta … ali kot maslo, kot sveže maslo, da, točno: dišijo kot sveže maslo. In po telesu dišijo … kot piškot, namočen v mleko. In po glavi, tam zgoraj, zadaj na glavi, kjer delajo lasje vrtinec, tam, poglejte, oče, kjer pri vas nič ni …« in potipala je Terrierja, ki je ob tej plohi neumnih podrobnosti za trenutek obnemel in poslušno sklonil glavo, po pleši, »tukaj, točno tukaj, tu najboljše dišijo. Tu dišijo po karamelah, ki dišijo tako sladko, tako čudovito, oče, sploh si ne morete predstavljati! Če jih človek tukaj povoha, potem jih ljubi, čisto vseeno, ali so njegovi ali tuji. Tako in nič drugače morajo dišati majhni otroci.«

Izguba voha res ni najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. Je pa lahko dragocena lekcija iz hvaležnosti za nekaj, česar ponavadi sploh ne opazimo.

Ja, tudi moji otroci dišijo – vsak malce drugače. Ampak vsi dišijo. Včasih tudi »po mladih zajčkih«, kot je ponavadi rekla moja mama, ko je bil čas za kopanje. In tudi sama ob tem vonju vem, da je čas za kopanje.

Včasih pa jih je lepo vohati in vonjati kar tako – ko so ravno v naročju in svoje male glavice tiščijo v moj nos. In kako lepo je imeti dojenčka pred seboj v naročju ali v nosilki ter se omamljati z vonjem njegove »karamelne« glavice!

Pogrešala pa sem tudi vonj ljubezni in domačnosti, ki ga začutim ob moževem telesu.

Vsak vonji mi nekaj sporoča

Zaradi vsega tega sem danes, ko spet lahko voham, hvaležna za vonje. Prav vse. Ker mi vsak nekaj sporoča.

Da je čas, da zamenjam pleničko. Ali odnesemo smeti. Da je kosilo že skuhano (ali pa že zažgano). Da sem spet doma. Da se lahko spočijem v objemu. Da se lahko zaustavim ob sveže kuhani kavi. Da bom morala naslednjič bolj skrbno načrtovati obroke in tisto ribo skuhati kak dan prej. Da je naš Stvarnik zelo izviren. Da je svet neskončno raznolik.

Da so otroci nekaj ušpičili. Da sem lahko neskončno hvaležna za tole malo glavico v svojem naročju. Da je nekaj čisto ali sveže ali pa umazano in staro. Da je nečesa že preveč ali še premalo. Ali pa se ob nekem vonju prebudi kak poseben spomin iz otroštva …

Koliko sporočil!

Izguba voha (sploh začasna) res ni najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. Je pa lahko dragocena lekcija iz hvaležnosti za nekaj, česar ponavadi sploh ne opazimo, pa na poseben način lajša in lepša življenje.

Foto: imperfectparent.com

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

51%

12.939€
Akcija se zaključi:
30.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.