Mladostnike hitro označimo kot prezahtevne, razvajene. Godrnjamo v stilu: vse imajo, nič jim ne manjka, pa se stalno pritožujejo. Pa vendar je tudi pri tej stvari druga plat medalje.
Pogosto se zdi, da med mladostniki glede šole prevladujejo občutki prezahtevnosti, naveličanosti, godrnjanja, brezveznosti … Kot da ta prostor ne bi bil narejen za njih. Kot da bi jih odrasli zaprli nekam, kjer naj bi jih vzgojili, preoblikovali, natrpali z znanjem, v upanju, da bomo ven dobili super mlade odrasle ljudi. Polne znanja, zrelosti in optimizma.
Mladostnikov ne zanima le znanje, ne zanimajo jih zgolj preobsežni učni načrti.
Mladostnike tako hitro označimo kot prezahtevne, razvajene, nemogoče, da bi jih zadovoljili. Godrnjamo v stilu: vse imajo, nič jim ne manjka, pa se stalno pritožujejo. Pa vendar je tudi pri tej stvari druga plat medalje.
Lahko se vprašamo, kaj tej naveličanosti in preutrujenosti daje podlago?
Zagotovo je res, da mladostnikov ne zanima le znanje, ne zanimajo jih zgolj preobsežni učni načrti za precej širok spekter predmetov, ki jih je v življenju dobro obvladati.
Občutek sprejetosti pri odraslih
Mladostnike zanima predvsem sprejetost med vrstniki, prav tako močno pa so občutljivi na to, kako z njimi delajo profesorji.
Mladostnike zanima predvsem sprejetost med vrstniki, prav tako močno pa so občutljivi na to, kako z njimi delajo profesorji. To seveda ne pomeni, da bodo imeli prijazni učitelji v razredu same oboževalce, pa vendar se bodo mladostniki ob njih počutili bolje, bolj sprejete, umirjene, sproščene in vredne kot v razredu, kjer te naklonjenosti ni moč čutiti.
Lepo je, če imajo mladostniki šolo v osnovi lahko radi (kljub temu da je zjutraj težko vstati in da se je naporno učiti), da se veselijo sošolcev, klepetov, druženja. Mladostniki se morajo v šoli počutiti sproščeno, saj so tako bistveno bolj uspešni in zadovoljni. Če so preveč prestrašeni, napeti in pod pritiskom, si stvari veliko teže zapomnijo, teže sledijo pouku in so bistveno bolj utrujeni.
Ob mladostnikih imamo vsi odrasli, ki se z njimi kakorkoli srečujemo, priložnost, da se razvijamo v senzitivne, ljubeče in potrpežljive vodiče.
Sošolci
Razumevanje in občutek sprejetosti med sošolci je ključni dejavnik, zaradi katerega mladostniki radi hodijo v šolo.
Mladostniki so po naravi precej negotovi, saj se njihova samopodoba še pospešeno razvija. Vrstniki so za potrditev in razvoj občutka lastne vrednosti v tem obdobju na prvem mestu. Zato je pomembno je, da se med sošolci počutijo sprejete in zaželene. Z njimi namreč vsak dan znova delijo vtise o dogajanju, o profesorjih, o vsem, kar se dogaja okrog njih. Iz teh poznanstev se pogosto rodijo prava prijateljstva, simpatije …
Razumevanje in občutek sprejetosti med sošolci je ključni dejavnik, zaradi katerega mladostniki radi hodijo v šolo. Osnovno potrditev lastne vrednosti mora mladostnik sicer dobivati in čutiti ob starših, saj bo na ta način tudi z vrstniki znal navezati prijetne in varne odnose. Verjel bo, da si jih zasluži, in jih bo znal tudi ohranjati ali prekiniti, če bodo postali neprijetni ali ne-varni.
Bistvo ni v učenju
Zaskrbljujoče je, če se mladostnik zaradi različnih stisk, pritiska in negotovosti znajde na polju, kjer je edina kultura učenje. Če preveč časa preživijo ob knjigah, ne morejo razvijati kvalitetnih in trajnih prijateljskih odnosov z vrstniki, nikamor ne gredo; v šoli so sicer nadvse uspešni, toda tako osamljeni, da težko vzpostavljajo odnose.
Še posebej boleče pa je, če starši njihovo osebnostno vrednost izenačijo s šolskim uspehom. Če niso dovolj uspešni, niso dovolj vredni. S tem doživljanjem in vrednotenjem imajo mladostniki zelo oteženo oblikovanje pozitivne samopodobe, kljub temu da je šola le eden od dejavnikov v njihovem življenju.
Šola – prostor razvoja
Mladostnik staršev kvalitativno ne potrebuje nič manj kot otrok.
V šoli se torej mladostniki urijo v medsebojnih odnosih, vztrajnosti, samodisciplini, prilagajanju in uveljavljanju, se veselijo uspehov ter prenašanja porazov. To je prostor, kjer se razvija vedoželjnost in izostritev za izbiro poklica, prostor, kjer imajo možnost občutiti zrelost, modrost in spoštovanje odraslih …
Vsekakor pa niti vrstniki niti profesorji ne morejo nadomestiti družine in odnosov v njej, ki tudi pri mladostniku ostajajo temeljna potreba. Mladostnik namreč staršev kvalitativno ne potrebuje nič manj kot otrok.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!