Mamina skodelica zelenega čaja

Mica Škoberne
Četrtek, 1. oktober 2015, 5:00
Image
caj mama0

Zakaj je pitje zelenega čaja tudi zame poseben obred, čeprav nikakor ne dosega popolnosti tradicionega japonskega obreda? Niti približno. Je pravzaprav njegovo čisto nasprotje. A kar vztrajam ...

 

Ali ste vedeli, da je zeleni čaj najverjetneje najbolj zdrava pijača na svetu? Njegovim blagodejnim učinkom bi lahko posvetila cel članek (v nadaljevanjih), a bom natrosila samo nekaj biserčkov:

  • ima kup antioksodantov (polifenoili), vitamine, minerale, protibakterijske lastnosti – krepi odpornost telesa,
  • sprošča in pomirja, ker vsebuje aminokislino L-teanin, ki pospešuje nastajanje alfa valov in dopamina v možganih,
  • poživlja, a vsebuje manj kofeina kot kava, kofein v njem v njem pa se zaradi vezanosti na čreslovine sprošča počasneje, kar pomeni, da je poživljajoč učinek šibkejši in traja dlje,
  • spodbuja delovanje centralnega živčnega sistema, izboljšuje kognitivne sposobnosti,
  • blagodejno vpliva na srce in ožilje, vid, višino krvnega sladkorja, krvnega tlaka in holesterola,
  • pomaga preprečevati nekatere vrste raka (na prsih, prostati, jajčnikih ...), Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen, osteoporozo in karies,
  • pospešuje metabolizem in pomaga zniževati telesno težo,
  • pivci zelenega čaja po raziskavah na Japonskem živijo dlje.

(Za podrobnosti o tem priporočam naslednje vire z referencami: 1, 2, 3)

Poleg tega ima zelo prijeten okus, če je prav pripravljen, in prijetno pogreje. Dušo in telo.

Popolna pijača za mamico, ki skrbi za tri male nadebudneže, kaj ne? Tudi meni se je tako zdelo. In sem se odločila, da bom v svojo jutranjo rutino vključila skodelico zelenega čaja. Zaradi zdravja. Seveda v manjših količinah zaradi dojenja, kofein je pač kofein. 

Če sem iskrena ... 

OK, dovolj sprenevedanja. V resnici gre bolj kot za zdravje za kofeinsko odvisnost neprespane mame. Ampak, da smo si na jasnem – kot to nadvse modro in stvarno ubesedi meni posebej ljuba mamica blogerka Amber z neverjetnim darom za ilustriranje – pri vsem skupaj gre izključno za dobrobit otrok: »Kave (in podobnih poživil) ne potrebujem zaradi sebe, potrebujem jo zaradi njih!« (I don’t need it. But they need me to have it.)


kofein mama

1. "Mami, igraj se!" "Ne, ne bom se, pojdita stran, rabim kavo."
2. Po kavi: "Ok, gremo plezat po drevesih, se gugat, skakat in plesat!" (vir: crappypictures.com)

Priprava zelenega čaja je obred in pol

Zelenega čaja seveda ne moreš pripraviti kar tako. Ni vsak zeleni čaj dober (sploh v filter vrečkah), voda mora biti prave temperature, med 60 in 80° C (in če je le možno mehka, filtrirana voda), čas namakanja mora biti pravi, 1 – 3 min (odvisno tudi od vrste čaja in od tega, kakšen učinek in okus želiš – za poživitev in blag, sladek okus krajši čas, za močnejši in trpek okus daljši čas).

Zeleni čaj se po japonskem obredu pripravlja iz zelenega čaja v prahu, matcha. Čeprav je bistvo več kot 1000 let starega obreda priprave zelenega čaja prav preprostost, pa naj bi za to, da ga v polnosti osvojiš, potreboval vsaj deset let učenja (težko doumljivo našemu zahodnemu umu), sestavlja ga namreč množica točno določenih gibov, pripomočki morajo biti na točno določenih mestih, obred se prilagaja priložnosti in letnemu času ipd. Postreči in zaužiti ga je potrebno v popolni tišini in spokojnosti.

 

Japonski obred priprave zelenega čaja (poenostavljena različica – za daljšega pa si lahko pogledate tale 26-minutni posnetek) 

Nekoliko prikrojen "obred" (če bi ga še lahko tako imenovali)

Priprava zelenega čaja torej predpostavlja nekakšen obred. V življenjskem obdobju, ko bi ta čaj najbolj potrebovala, sem bila v tuji državi, večino dneva sama s tremi majhnimi otroki, in sem vzpostavila čisto svoj obred, ki je imel nekaj različic. Koraki so bili približno taki:

  • Zjutraj sem na hitro na štedilnik pristavil lonček z vodo (in šla reševat, kar je bilo tisti trenutek pač potrebno reševati); včasih pa tudi do tega koraka nisem prišla.
  • Ko je voda zavrela, sem štedilnik izklopila in vodo pustila, da se ohladi na primerno temperaturo. Zgodilo se je tudi, da sem lonček z vodo pustila vreti tako dolgo, da je skoraj vsa voda izparela. Še dobro, da ni zgorela hiša. 
  • Včasih sem vodo res ohlajala le par minutk, da je dosegla primerno temperaturo, včasih pa sem do lončka uspela priti šele, ko je bila voda že povsem hladna. In sem se morala vrniti na korak št. 1.
  • Notri sem na hitro butnila filter vrečko (daleč najslabša možnost v primerjavi s čajem v lističih ali celo matcha čajem v prahu).
  • Občasno sem filter vrečko izvlekla po priporočenih 2-3 minutah; bolj pogosto pa je notri ostala dlje … veliiiko dlje (tudi uro ali več) in čaj je bil obupno trpek.
  • Običajno sem čaj popila, nekajkrat celo v miru (kar še ne pomeni tišine in spokojnosti), ni pa bilo redko, da se mi je tudi pri tem koraku zalomilo. Ko sem se po nekaj urah začela spraševati, zakaj sem kljub veliki skodelici čaja še vedno tako žejna, sem na kaki polički našla še čisto polno ali na pol polno skodelico mrzlega in postanega čaja.

Precej podobno japonskemu obredu, kaj ne?

Ne.

Zakaj sem vztrajala?

Ampak kljub temu sem pri tem vztrajala in se svojega klavrnega obreda tesno oklepala. Ker mi je vendarle dajal občutek, da počnem nekaj, kar me za hip iztrže iz norišnice vsakdana, nekaj, kar je čisto moje, nekaj ob čemer lahko zadiham, se za trenutek umirim, začutim drobno veselje in užitek, da počnem nekaj, kar ima morda kljub vsemu na koncu vendarle smisel.

caj mama4

In natanko v tem se mi zdi, da sem odkrila neko splošno spoznanje in tudi modrost glede tega, kaj mame (in družine) v resnici zmoremo in kaj smemo pričakovati od sebe in svojih bližnjih. In zakaj včasih počnemo stvari, ki se zdijo takole na hitro, gledano od zunaj, morda nesmiselne.

Smo nori?

Ja, marsikaj, kar družine počnemo, dostikrat na koncu izpade kot zgolj klavrn približek ali celo karikatura tistega početja. Obredi in tudi praznovanja se nam pogosto izjalovijo, večerna družinska molitev se lahko sprevrže v vse kaj drugega kot umiritev in lep zaključek dneva, obisk maše je lahko eden najbolj napornih trenutkov tedna, vadba inštrumenta je lahko mučenje vseh v hiši (ali bloku), zmenek zakoncev je lahko en sam dolg prepir ali mučno razčiščevanje, družinski izlet se lahko sprevrže v maraton tečnarjenja, popoldanski počitek nas lahko še bolj utrudi … Vsak od nas lahko po svoje dopolni tale spisek. In da ne govorimo o naših starševskih vzgojnih prizadevanjih! Poznate tisti občutek, ki se vsaj sem in tja priplazi, da vsa naša prizadevanja očitno nimajo nobenega učinka in da očitno nekaj počnemo hudo narobe?

caj mama

Pa vendarle vse to počnemo. Vztrajno, dan za dnem. In v tem vidimo smisel. Vsaj večino časa. Ali vsaj občasno. In želimo si, da bi nas tudi ljudje okoli nas opogumljali, naj pri tem vztrajamo, in nam ne bi vlivali dvoma o smiselnosti vsega skupaj. Ali nas celo obsojali.

In vsaj na trenutke je vse skupaj poplačano. Okus ravno prav pripravljenega zelenega čaja se razleze po ustih, napolni nosnice, poboža grlo. Trenutek pomirjenosti, zadovoljstva. Občutek smiselnosti. Nov zagon.

Seveda je potrebne veliko modrosti, da prepoznaš tudi, kdaj je neka pot prezahtevna in jo moraš morda opustiti ter se odločiti za lažjo. A pogosto je prava modrost ravno v tem, da vztrajaš pri nečem, kar na trenutke morda deluje celo nesmiselno, a verjameš, da je prava pot, da znaš uživati v njenih drobnih svetlih trenutkih in zmoreš verjeti, da se bo nekega dne njen smisel razkril in razcvetel v vsej svoji polnosti. Mar ni to pot starševstva? In mar ni prav o tem kot o poti kristjana govoril tudi Jezus?

Vsak ima svojo skodelico zelenega čaja

In vsak od nas ima svojo skodelico nepopolnega zelenega čaja, ki se je morda vsemu navkljub trdno oklepa.

caj mama2

In, nenazadnje, čeprav mi moji otroci preprečujejo, da bi v polnosti uživala v obredu priprave popolnega zelenega časa, pa vendarle moram priznati, da se uspejo za to tudi oddolžiti. Učinki njihovega smeha, domislic, veselja, pogledov, objemov, prigod se gotovo lahko kosajo s pozitivnimi učinki zelenega čaja.

Ja, takšna je moja skodelica zelenega čaja – nepopolna, včasih sladka, včasih trpka, vsakokrat malce drugačna, a na koncu vendarle polna smisla. Čeprav ga (še) ne zmorem vedno okusiti.

 

Foto: thedailytea.com, connectedfamilies.org, boldsky.com, selfavenue.com  

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor