Mame so lahko zelo osamljena bitja

Mateja Kropec Šega
Torek, 21. februar 2017, 5:35
Image
mama osamljena
Pred nekaj dnevi sem se imela priložnost srečati z majhno skupino čisto »svežih« mamic, ki se jim je svet z rojstvom prvorojenca nedavno obrnil na glavo.

Vsi otročki so bili težko pričakovani in zelo zaželeni. Nosečnosti in porodi so minili pri vsaki drugače, vsaka ima svojo lastno zgodbo, oplemeniteno z veseljem in bolečino.

Nikjer ni bilo hudih zapletov, vse so kmalu po porodu lahko odšle iz porodnišnice domov. Vse so pričakali presrečni očki in ponosne babice in dedki in vse ostalo bližnje sorodstvo. Vse je teklo kot namazano. Pa vendar…

Prvi neuspehi

Kako boleče je za mamico, če ne zmore in ne zna zadovoljiti potreb svojega dojenčka! Otroček joka, mama pa se skuša spomniti kaj je o podobni situaciji pred porodom prebrala, slišala, se pogovarjala.

Potem pokliče nekoga, ki mu zaupa. Mamo, prijateljico, sorodnico, ki ima morda že več izkušenj. Vmes doji, pestuje, brska po spletu in kmalu ne joka le dojenček, ampak so mokra tudi mamina lica.

Mimo hodi zaskrbljeni očka in išče način, kako mlado mamico potolažiti. Skrbi ga za ženo, kakršne še ni poznal. Skrbi ga za njeno zdravje. Pa morda sploh ne ve, kako naj ji pride blizu.

»Pomoč« z vseh vetrov

In potem dežujejo nasveti. Znanci in sorodniki, patronažna sestra, mama in tašča, starejša sestra in svakinja… vsi pridejo na dan z njimi. Kako bi mamica morala in česa ne sme.

Mimogrede izrečene pripombe včasih naredijo pravo razdejanje. V srcu mamice utripa dvom vase, občutek nemoči, sram in slaba vest, ker »še za lastnega otroka ne znam poskrbeti« … Svoje pa dodajo še utrujenost od poroda, neprespanost in poporodni hormonski vrtiljak.

In če v tistem trenutku še nekdo od najbližjih doda samo malo neprevidno izraženo mnenje, se mamica lahko čisto sesuje.

Kaj mame zares potrebujejo?

Mlade mamice predvsem nekoga, ki verjame vanje. Dobrodošla je tudi oseba, ki mladi družinici nekaj časa redno kuha juhice, ki pride pobrisat po tleh in ki zna ločiti med tem, kdaj ostati in kdaj oditi.

Mlade mamice potrebujejo predvsem nekoga, ki verjame vanje. Potrebujejo potrditev, da je prav tisto, kar čutijo, čeprav se ne sklada z napisanim v literaturi ali s priporočili, ki jih prejemajo.

Mamica potrebuje potrditev, da je prav tisto, kar čuti, čeprav se ne sklada z napisanim v literaturi ali s priporočili, ki jih prejema. Potrebuje tudi pohvalo in potrditev, da je njen trud opažen in da ni zaman, četudi marsikaj ne gre, kot bi si človek želel.

Nekaj tednov po porodu še gre, potem pa …

Očka je prve tedne navadno doma, kakšna mama in tašča si vzame par dni dopusta, da pomaga, potem pa prej ali slej pride čas, ko ta začetna pomoč izgine. In takrat se za mamo pogosto začne tudi fizična osamljenost.

Očka, mama, sestre, prijateljice – v glavnem vsi so po službah do poznih popoldanskih ur. Mamica pa je prepuščena dojenčku, previjanju, dojenju, joku, uspavanju … in spet znova in znova.

Kakšen dan je zanjo uspeh že, če se uspe izkopati iz pižame. Kaj šele, da bi skuhala kakšen spodoben obrok zase. Verjetno se vse mame spomnimo, kako je bilo, ko smo prvič ostale čisto same z dojenčkom. »Bom čisto zares znala in zmogla?«

Hrepenenje po družbi drugih mamic

Včasih mi pride na ušesa kakšno opravljanje, češ kako mame nimajo kaj delati na kavicah itd. Jaz pa si mislim – še dobro, da imajo možnost vsaj za kako uro uiti iz rutine dneva. Dobrodošlo si je najti družbo, s katero deliš enake skrbi.

Kdo te lahko v tvojem svežem materinstvu bolje razume, kot neprespana mamica, ki se ubada z enakimi težavami? In kako odrešilno je, če poznaš nekoga, ki je ravnokar pokukal ven iz napornega obdobja, v katerem sta trenutno ti in tvoj dojenček. Čudovito je, če si uspeš najti prijateljico, znanko, ki ima podoben pogled na materinstvo in hoditi del te poti skupaj s teboj.

 


Ljubeči očka

Seveda pa je nenadomestljiv predvsem ljubeči očka. Tak, ki zna ženi povedati, da je ponosen nanjo, ker tako čudovito skrbi za njunega otroka, medtem ko je on v službi. Tak, ki pride domov in ne zavija z očmi, če je v koritu še posoda od sinoči.

Tak, ki čez vikend nakuha še kaj za v skrinjo, da si lahko mamica čez teden samo na hitro pogreje. Tak, ki ob petih, ko se vrne iz službe, mamici iz naročja vzame jokajočega dojenčka in mu brunda, dokler se mamica ne stušira. Tak, ki vsaj včasih ne pride ob petih, ampak že ob štirih.

Nikoli nismo sami

Spominjam se kar nekaj noči, ki sem jih s svojimi otroki vsaj delno prebedela. Če dojenje ni ustrezalo njihovim potrebam, sem jih nosila, jim pela, včasih naglas molila. (Veste, kako otroka čudovito umiri in uspava enakomerni ritem rožnega venca? Poskusite!)

Opazovala sem zastrte luči v sosednjih hišah in se spraševala – kaj se dogaja v tistih sobah? Imajo morda tudi tam dojenčka, ki ne more spati? In v temi sem po tihem spletala nitke med nami, bedečimi.

Foto: womenadvancenc.org, tpgwa.files.wordpress.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.