Mama, ki drugi mami pomaga do vrha

Foto: Canva

Vzponi in padci materinstva se ne zgodijo nujno v daljšem časovnem obdobju. Večkrat več vzponov in padcev doživimo že v eni sami uri.

Večkrat sem hvaležna, da imam ob sebi krog mam, ki razumejo, kakšen je občutek nemoči in slabosti v trenutkih utrujenosti. Ki razumejo, kaj mislim, ko glasno zatrjujem, da ne zmorem več. Ki vedo, da sem po skodelici kave sposobnejša treznejšega pogleda na svet. In ki vedo, kako me spodbuditi, naj plezam in naj se močno držim klinov takrat, ko bi se najraje sesedla in zjokala kot otrok.

Ko mama drugi mami ‘poda roko’ …

Pri nedavnem vzponu na enega izmed slovenskih dvatisočakov sem opazovala prijateljico, mamo, ki je daleč naprej veselo prepevala s svojimi in mojimi otroki. Videti je bilo, da so njihovi koraki lahkotni, medtem ko so bili moji, pred katerimi so stopicali še drobni koraki dvoletnika, težki. Da ne zmorem več in da se bova najverjetneje vrnila v dolino, me je prešinilo vsakih nekaj metrov. Kot bi ona to čutila, so nam večkrat pomahali, pošiljala mi je MMS-e navdušenih malih planincev. Če ne bi bilo nje, tistega dne ne moji otroci ne midva z možem najbrž ne bi uživali na skalnatem vrhu s pogledom na morje in okoliške gore. Če ne bi bilo nje in marsikatere druge mame v mojem življenju, bi imela za seboj že veliko takšnih in drugačnih neosvojenih vrhov.

Zato hvala, drage mame, ki zaznavate tako moje obupe kot moje veselje, in ste na vhodnih vratih ali na drugi strani »telefonske žice«, še preden izrečem, da vas potrebujem (ali da imam vrhunsko idejo, ki jo moramo uresničiti!).

Hvala!

Hvala tebi, ker je ob tvojih besedah nemogoče obupati.

Hvala tebi, ker si mi zgled v spontanosti in umirjenosti.

Hvala tebi, ker mi kažeš, kako pomembno je skrbeti zase.

Hvala tebi, ker razumeš, da je moj telefon bolj stacionarni kot prenosni in da vztrajaš pri tem, da me prikličeš.

Hvala tebi, ker me učiš, kako pomembno je biti zabavna mama.

Hvala tebi, ki na SMS: »Komaj še držim glavo nad vodo,« odgovoriš: »Ah, daj, daj, kdaj je pa še naju kaj potopilo!«

Hvala tebi, ker kljub utapljanju v svojih obveznostih vedno najdeš čas, da pošiljaš čokolade z najboljšimi sporočili na samolepilnih listkih na svetu.

Hvala tebi, ker mi brez olepševanja poveš, da bom zadnja na maratonu, če se bom tako spretno ogibala vabilom na tek.

Hvala tebi, ker moliš zame. Zdi se mi, da točno veš, kdaj to potrebujem.

Hvala tebi, ker lahko s teboj dolge ure govorim o Bogu.

Hvala tebi, ki me redno opominjaš, kdaj so roki za oddajo vseh vrst obrazcev.

Hvala tebi, ker ti lahko popolnoma zaupam otroke, kadar me zasujejo obveznosti.

Hvala tebi, ker imaš vedno gres in mleko na zalogi.

Hvala tebi, ker te vidim enkrat na leto in lahko govoriva ves dan brez prestanka.

Hvala tebi, ker kuhaš najboljšo kavo in si po eni uri tišine ob njej vse poveva.

Hvala tebi, ker mi brez zadržkov poveš, da pretiravam v svojih skrbeh.

Hvala vsem vam, ki ste kot markacije in steklenica sveže vode na poti do vrha!

Najdete v zgornjih zapisih »tisto« mamo, brez katere bi bilo življenje veliko manj zabavno in vzponi veliko težji? Povejte ji, da ste hvaležni zanjo!