Loputanje z vrati ali kako se izogniti nekonstruktivnim prepirom

Vir: Shutterstock

V vsakem zakonu prihaja do nesoglasij. Vendar ne glejmo nanje z obupom in nezaupanjem v odnos. Vzemimo jih kot možnost za spoznavanje, za skupno rast, za sprejemanje drug drugega.

V prvem letu najinega zakona sva se prepirala več kot v vseh naslednjih skupaj. Pa ne zato, ker bi bilo kasneje manj nesoglasij, morda jih je bilo skozi ostala leta še več. Le naučila sva se jih reševati tako, da beseda prepir zanje ni več primeren opis.

1. Postavita osnovna pravila

Zaradi moje impulzivnosti sem v prvem letu zakona pogosto pakirala kovčke in loputala z vrati. Imela sem tihe dneve. Znala sem uporabiti besede, ki so najbolj prizadele. Kmalu sva ugotovila, da s takšnim načinom ne bova veliko rešila, zato se drživa dogovorjenih pravil:

• Ne glede na to, kako hudo je, bova ostala skupaj. Grožnje z odhodom ne rešijo težav.
• Kričanje in loputanja z vrati niso način, s katerim drug drugemu pokaževa spoštovanje in pripravljenost, da želiva stvar rešiti.Pred leti sem vedela, kaj je moj cilj, še preden se je prepir začel: povedati svoje, po potrebi dodati še kakšno pikro in oditi.
• Ne prepirava se v javnosti. Ker se stvar ne tiče nikogar razen naju, ne potrebujeva sodnikov ali občinstva.
• Ne pogrevava stvari iz preteklosti. Le-te so že bile predmet pogovorov in so že imele zaključke. Trudiva se biti osredotočena na trenutno zadevo.
• Ker drug drugega zelo dobro poznava, tudi veva, kje sva najranljivejša. V nobenem primeru to ne sme biti orožje, da bi drug drugega prizadela.
• Ne skačeva si v besedo, kar je posebej zame še danes zelo težko.

2. Prepiranje pred otroci

Najini otroci dobro vedo, kdaj med nama nekaj ni v redu. Tega ne skrivava, saj so prepiri v zakonu povsem življenjski. In vedo, da se imava rada kljub temu, da se trenutno v nečem ne strinjava. In vedo tudi, da bova, karkoli že je, rešila.

Nikoli pa stvari ne rešujeva pred njimi. Mislim, da je posebej problematično, če starša rešujeta nesoglasja v trenutkih, ko naj bi bilo pravzaprav lepo – med skupnim obrokom, ob večerih, ko se odpravljamo spat, ob jutrih, ko je že tako vsega preveč …

Predvsem pa pred otroki (najbolje pa nikoli) drug drugega ne žaliva in mu s tem zmanjševa vrednosti. Otroci slišijo, si zapomnijo in predelajo več stvari, kot si mislimo.

Če do zaključka ne pridemo takoj, vztrajajmo in najdimo način, sicer se lahko ena in ista težava ponavlja leta in postaja vedno večja in neobvladljiva.

3. Namen prepiranja

Pred leti sem vedela, kaj je moj cilj, še preden se je prepir začel: povedati svoje, po potrebi dodati še kakšno pikro in oditi. Normalno da ni bilo nobenega učinka. Danes oba veva, da je cilj reševanja nesoglasij jasen: rešiti težavo, pa čeprav bo potrebno vložiti več moči.

Namen prepiranja ni prizadeti drug drugega. Niti ni namen povedati svoje in oditi. Še manj odkričati svoje in zmagoslavno odkorakati (in sklepati, da bo zakoncu jasno, da imamo prav).

Namen se je pogovoriti in poiskati ustrezno rešitev. Če do zaključka ne pridemo takoj, vztrajajmo in najdimo način, sicer se lahko ena in ista težava ponavlja leta in postaja vedno večja in neobvladljiva. Namen prepira naj ne bo prizadeti zakonca ali dokazati svojega prav, temveč mora biti izraz spoštovanja do zakončevega pogleda na situacijo, čeprav se z njo niti približno ne strinjamo.

Imejmo v mislih, da imamo pred seboj človeka, ki smo mu obljubili ljubezen in spoštovanje in to ne brez razloga.

Imejmo v mislih, da imamo pred seboj človeka, ki smo mu obljubili ljubezen in spoštovanje in to ne brez razloga.

4. O čem se je vredno prepirati?

Ker mož (že spet) ni odnesel smeti in ker sem jaz (že spet) izgubila ključe od avta, se zdi po dolgem dnevu neizbežen vzrok za napetost. Zgodi se, da se prepirava tudi okoli takšnih malenkosti. Vendar ne zaradi vzroka, temveč zaradi načina – ker mož po 12 urah v službi niti skozi vrata še dobro ne stopi, pa mu že histerično pred nosem maham s polno vrečo smeti. Takšni prepiri nimajo ne pravega vzroka in še manj pravega načina reševanja, so pa najpogostejši. In ko se tega zavemo in sprejmemo načine, da se jim izognemo, se prepiri količinsko bistveno zmanjšajo.

Na drugi strani pa so stvari, za katere si je res potrebno vzeti čas in se o njih pogovoriti. Če menite, da se stvar ponavlja v nedogled in da kljub več poskusom in dogovorom nimata več idej za rešitev, so terapije primerna pomoč, ki jo je vredno sprejeti in izkoristiti. Vidva in vajin odnos si namreč to zaslužita.

Včasih so terapije primerna pomoč, ki jo je vredno sprejeti in izkoristiti.

5. Brez drame

Predvsem ženske smo nagnjene k temu, da iz prepirov rade naredimo dramo. In tu naj se vrnem k namenu: namen prepira ni, da težavo predstavimo še večjo kot je ali da jo opevamo kot nerešljivo. Namen je rešitev, dogovor, razumevanje stališč drug drugega in spoštovanje le-teh. Naše sposobnosti pretiravanja vsekakor ne bodo pripomogle k kakovostnemu iskanju rešitve.

Prepirov zato nikakor ne jemljimo kot nekaj slabega. Po prepirih so, z upoštevanjem osnovnih pravil, objemi namreč najslajši.