Škodljivost stavka: »Lahko postaneš, karkoli želiš«

Vir: Pixabay

»Slabo igram nogomet.« »Ne znam računati.« »Ne gre mi risanje.« Kako naj se kot mama odzovem na otrokovo stisko? Naj ga za vsako ceno spodbujam? Ali lahko priznam, da mu nekaj v resnici ne gre?

Na vprašanje: »Kaj bosta, ko bosta velika?« moja otroka, stara 2 in 4 leta, odgovarjata: »Smučarska skakalka, pilot, baletka, voznik bagra, oskrbnica v živalskem vrtu!« Sami čudovito drzni predlogi.

In čeprav bosta v resnici postala kdo ve kaj, se mi zdijo njune otroške želje enkratne. Ali ni čudovito biti star 4 leta, ko ti svet leži pred nogami? Ko se ne ukvarjaš z možnostmi in če-ji, ampak pustiš domišljiji prosto pot?

4-letnik je lahko vse, kar si zaželi. Pleše z žarom profesionalne balerine, čeprav je v resnici videti, kot bi tacal trop medvedov. Riše rože in meče žogo – dobro ali slabo, ni pomembno. In prav je, da ga starši pri tem podpiramo. Da se navdušujemo skupaj z njim, da skupaj z njim plešemo, pa naj bo podobno balerinam ali medvedom.

Zavedanje svojih omejitev

Pri štirih je vse enostavno. A kaj, ko ne bosta vedno tako majhna. Otroci zrastejo in se začnejo zavedati svojih omejitev. Opazijo, da je sošolec spretnejši z žogo. Da mlajši brat lepše riše. Da jim poštevanka kljub trudu ne gre in ne gre.

Kaj takrat? Vpisati otroka v dodatni tečaj? Ure presedeti z njim ob šolskih knjigah ali ob metanju na koš? Ga spodbujati, da lahko v življenju postane, karkoli hoče – ne glede na vse?

Škodljivost stavka: »Lahko postaneš, karkoli želiš«

Sodobna mantra, da s trdim delom in voljo lahko dosežeš, karkoli si zamisliš, za otroke hitro postane zelo obremenjujoča. Otrokom dejansko sporočamo, da bi lahko postali novi Messi, Picasso ali Mozart, če bi se le dovolj potrudili.

S pretvarjanjem, da so vsi otroci enako nadarjeni, jih ne bomo opremili s samospoštovanjem, ampak z lažno podobo o samih sebi.

S stavkom: »Ne, v ničemer nisi slab, samo še malo bolj se moraš potruditi,« otroka obsodimo na nenehno hlastanje po dosežkih, namesto da bi mu pomagali razvijati njegove resnične darove.

To ne pomeni, da moj otrok ni bodoči Messi. Morda je. In če ga nogomet veseli, ga bom pri tem v vsakem primeru podpirala. A prepričevanje, da lahko postane Messi, tudi če je pri igri samo povprečen, zgreši bistvo. Cilj ni, da otrok postane Messi, ampak da razvija odličnost v tistem, kar mu je bilo dano.

Prepoznavanje šibkosti vodi v urjenje močnih točk

Bog je vsakega izmed nas obdaril s čudovitimi (in zelo raznolikimi) darovi. Če jih želimo razviti in uporabiti, jih moramo najprej prepoznati. Ta proces nujno vključuje tudi zavedanje lastnih šibkosti. Potem celo naše slabosti začnejo razodevati Božjo moč! (2 Kor 12,9)

S pretvarjanjem, da so vsi otroci enako glasbeno, športno in jezikovno nadarjeni, jih ne bomo opremili s samospoštovanjem, ampak z lažno podobo o samih sebi in pritiskom, da si morajo svojo vrednost zaslužiti z lastnimi dosežki.

Podpirajmo otroka, da razvije svoje najgloblje darove

Otrokova vrednost v resnici ni povezana s tem, kako dobro igra med dvema ognjema ali kako elegantno je videti v novih kavbojkah. Otrokova vrednost je v tem, da je ustvarjen po Božji podobi. Po podobi Boga, ki daje vrednost vsemu.

To seveda ne pomeni, naj otrok ne spodbujamo, da poskusijo nove stvari ali se urijo na področjih, v katerih niso tako dobri. To preprosto pomeni, da jim dopustimo biti, kakršni so nam bili dani – zgovorni ali zadržani, spretni ali nerodni, s kodrastimi svetlimi ali krepastimi tankimi lasmi. Da jih podpiramo tam, kjer so prejeli darove, in jim pomagamo vstati, kadar padejo.

Ko bosta moja otroka dovolj velika, da bosta iz šole prišla vsa obupana, ker sta prva izpadla pri igri z žogo ali ker jima ne gre črkovanje, upam, da jima bom lahko odgovorila: »Vem, da ti žoga ne leži najbolj. Ne poznam pa nikogar, ki bi bil tako sočuten, kot si ti, in ki bi znal tako poskrbeti, da se ostali otroci ob njem dobro počutijo. Čudovita si, ker te je ustvaril Bog po svoji podobi. In s svojimi neverjetnimi darovi ga lahko vsak dan slaviš, veš?«