Sem zavzeta zagovornica naravnega načrtovanja družine že od rosne mladosti. Zanj sem izvedela v katoliških revijah in časopisih, s fantom sva prebrala knjigo Naravno in zanesljivo, že mnogo pred poroko sem začela opazovati svoje telo in znake plodnosti ter si zapisovala cikle.
To je zelo dobro vplivalo tako na mojo spolno samopodobo kot na življenjski slog, saj simpto-termalna metoda daje vsakdanjiku nekakšen ritem in red. Moji cikli so bili tudi zelo redni in lahko prepoznavni. Tako mi je bilo na primer kristalno jasno, da bo najina poročna noč in medeni teden, ki je sledil, ravno v plodnem obdobju. Do poroke sva namreč živela vzdržno. Spomnim se, kako sem takrat zavestno rekla DA ne samo svojemu možu, ampak tudi novemu življenju – če sva lahko na spolne odnose čakala tako dolgo, bi lahko tudi še kakšen teden po poroki, če bi presodila, da otrok nisva pripravljena sprejeti takoj. Vendar sva se tega neznansko veselila in tako ni bilo veliko dvomov. Čudenju, da je bil otrok spočet prav zares že takoj v začetku, ni bilo konca …
Že zelo zgodaj mi je bilo tudi jasno, da bom dojila. Res mi je to uspelo brez večjih težav in prvi meseci dojenčkovega življenja so kar brzeli mimo. Ko je bil prvi sin star pet mesecev, pa me je kot strela z jasnega spreletelo, da sem ponovno noseča. Na to nisem bila niti najmanj pripravljena. Vedela sem sicer, da dojenje ni stoodstotno zanesljiva zaščita pred neželeno nosečnostjo, celo opazila sem spremembe v sluzi, vendar sem to preprosto ignorirala. Saj po porodu sploh še nisem dobila prve menstruacije! Menila sem, da se to meni pač ne more zgoditi.
Spomnim se notranjih bojev, ki sem jih prestajala ob tej novici. Neskončno hvaležna sem bila, da imam ginekologinjo, naklonjeno življenju in poznavalko NND, saj takrat v svoji stiski niti slučajno ne bi prenesla nikakršnih namigov o tem, ali sem že kdaj slišala za kontracepcijo. Od nekdaj sem si predstavljala, da je biti mama nekaj najlepšega na svetu in da bom imela otrok, kolikor mi jih bo Bog dal, zato sem bila zelo razočarana nad seboj in nad svojo nesposobnostjo sprejeti tega otroka z odprtim srcem.
V tistih mesecih sem dodobra spoznala, kako zelo življenju oziroma otrokom nenaklonjena kultura smo. Čeprav konkretno nikoli nisem pomislila na splav (in tega čisto zares nikoli ne bi storila!!), pa mi je vendar bilo vedno zelo hudo, kadar sem občutila, da bi spet morala pred nekom – pa naj je šlo za bližnje ljudi ali le bežne znance – odigrati, kako zlahka mi je. Saj druge možnosti ni – če ne želiš zanositi, se zaščitiš, kajne?! Če pa zanosiš, si se tako odločil! Sama sebi sem se zdela naivna, neumna, trapasta, lahkomiselna in še kaj. Takrat sem se zavedla, kako težek boj se pravzaprav bije med življenjem in smrtjo, če je meni, pa sem bila srečno poročena, dobro situirana in navdušena nad materinstvom, bilo težko sprejeti novega otroka!
A kar tako sprejeti, da pač spadam med tista 2 % žensk, pri katerih LAM (laktacijska amenoreja oz. neplodnost po porodu zaradi dojenja) ne zdrži 6 mesecev oz. do prve menstruacije, tudi nisem mogla. Strastno sem začela iskati informacije o povezavi med dojenjem in plodnostjo.
Odgovore na to vprašanje sem dobila v obsežni knjigi The Art of Natural Family Planning, ki sta jo napisala John in Sheila Kippley, ustanovitelja zveze Couple-to-Couple League, največje organizacije v ZDA, ki poučuje in promovira NND.
V tej knjigi sem prvič prebrala, zakaj je prav uporabljati NND in koliko prednosti imajo naravne metode, prvič me je nekdo popolnoma prepričal, kako zelo ima Cerkev prav, da zagovarja čistost tako pred zakonom kot v zakonu, prvič sem prebrala o zgodovini kontracepcije in zgodovini cerkvenega nasprotovanja preprečevanju spočetij.
Najbolj pa me je zadelo spoznanje, kaj sem pravzaprav delala »narobe«, da sem kljub izključnemu dojenju zanosila v prve pol leta po porodu.
Sheila Kippley je namreč odkrila pomembno povezavo med neplodnostjo po porodu ter pogostostjo in dolžino dojenja. Ugotovila je, da pravzaprav obstajata dve vrsti dojenja – kulturno pogojeno dojenje in ekološko dojenje. Pri prvem se glede na prepričanja naše kulture, da se pri dojenju na otrokovo pobudo dojenčka razvadi, ravnamo po urniku, ga ne dojimo pogosteje kot na tri ure, tolažimo ga z dudo, se na vso moč trudimo, da bi čim prej spal vso noč, nam niti na kraj pameti ne pade, da bi spali z njim v zakonski postelji, zgodaj uvajamo gosto hrano ter, če je le mogoče, čim prej po porodu za daljši čas »pobegnemo« stran od dojenčka in zagotovimo, da se nam življenje kmalu vrne v stari tir …
V naš organizem pa je vpisana povsem drugačna logika… Plodnost po porodu namreč zavira hormon prolaktin. Ta se sprošča glede na pogostost in dolžino dojenja, prav tako poraste pri telesnem stiku med materjo in otrokom. Če mati otroka odriva od sebe in se trudi, da bi čim bolj podaljševala razmike med obroki, telo dobiva znamenje, da mu ni treba skrbeti za dojenčka in je torej čas za novega! Ker sta otrok in mati torej v tesnem razmerju, prav tako pa otrokove potrebe vplivajo na materino neplodnost, je Sheila to vrsto dojenja poimenovala ekološko dojenje, saj gre pri ekologiji za proučevanje odnosov v naravi. Določila je sedem standardov ekološkega dojenja, ki zavirajo plodnost v doječih materah. Ugotovila je, da okrog 70 % ekološko doječih mater dobi prvo menstruacijo od 9 do 20 mesecev po porodu, v povprečju pa se menstruacija pri materah, ki uporabljajo ta način naravnega odzivanja na otrokove potrebe (imenovanega tudi naravno materinstvo) vrne v povprečju pri enem letu. Za pare, ki želijo približno od 18- do 30-mesečni razmik med otroki, torej ekološko dojenje zadostuje kot način preprečevanja spočetij.
Pri drugem otroku sem torej sledila sedmim standardom in res, prvo menstruacijo sem dobila šele pri devetih mesecih, bila pozorna na znake plodnosti in nato zanosila po drugi menstruaciji (tokrat želeno in načrtovano). Tretji otrok se je rodil 21 mesecev za drugim.
Sedaj, ko gledam svoje tri sinove, se včasih pošalim – prvi in tretji sta nekako za našo kulturo normalne razlike – prvi je januarja dopolnil 3 leta, ko je bil tretji star dober mesec. Toda mi smo nekaj posebnega, saj imamo slučajno vmes še enega otroka! A brez njega si ne predstavljam naše družine. Druga nosečnost mi je na več načinov popolnoma spremenila življenje, zato bom za to presenečenje in našega Presenečenčka (tako sva ga namreč klicala v nosečnosti) vedno neskončno hvaležna.
NN
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tako lepo napisano!
Kako močno se naša telesa odzivajo na dojenčkovo bližino in prisotnost/odsotnost sem občutila tudi sama, saj sem prvo menstruacijo po porodu dobila dva tedna po koncu porodniške (prej pa sem “ekološko” dojila). Ko sem kar naenkrat začela po več ur preživljati v službi, ločeno od otroka, se je očitno zelo hitro sprožila ovulacija …
Mislim, da je za vzdrževanje naravne neplodnosti po porodu res bistveno, kako dojimo in kako se odzivamo na otrokovo naravno potrebo po telesni bližini in ne samo, da polno dojimo.
lep članek
samo primorci bi rekli, ta je pa močna-da se temu reče “ekološko” dojenje. ni drugega izraza?
Sej, če ekološko dojiš in imaš ves čas priklopljenega otroka res ne moreš zanosit. :))))
Verjamem pa, da je to sistem, da ne zanosiš: ker telo verjasme, da te otrok rabi in ker mož sploh ne pride do tebe.
Ampak veste, to se lepo sliši, a ženska ni le mama, je tudi žena. Tudi mož jo rabi, obadva potrebujeta intimo (pa ne mislim le na spolne odnose!), svoj kotiček. Če otrok vedno spi med njima… Meni se to ne zdi prav. Poznam ženske, ki so dale otroke na prvo mesto. Je bilo, kot da hočejo živeti skozi njih. In izgubile so odnos z možem. 🙁
Priporočam v branje knjigo The seven standards of ecological breastfeeding, pa bo malo bolj jasno, kaj ej ekološko dojenje in kaj ne ➡ pa potem tudi ne bo takih umotvorov kot je ta, da je otrok non stop priklopljen, pa da nimata intime ….
Tudi sama sem oba otroka ekološko dojila in pri obeh sem bila brez menstruacije praktično 1 leto. Pa zaradi tega ni prav nič trpel moj odnos z možem – ker otroka jemljeva kot dar nama ne pa oviro.
Tudi najini otroci so spali z nama, pa upam trditi, da najina spolnost ni trpela. Malce iznajdljivosti itak prinaša svežino v zakon, kajne ;).
Trije so bili ekološko dojeni, brez dude, flaš. Lepo obdobje – tudi mož je po teh izkušnjah izrazit zagovornik družinske postelje, pogostega dojenja (dojenja po želji otroka – tako za hranjenje kot tudi crkljanje in uspavanje) do naravnega odstavljanja. Menstruacija se mi je povrnila po letu in pol.
Po zgornjem opisu sem tudi jaz ekološko dojila. Menstruacijo sem dobila eno leto po porodu. Glede spanja skupaj pa je pri nas tako, da mali še vedno prespi z nama del noči, no sem pa tja tudi do jutra ostane v svoji posteljici. Ponavadali pa je tako, da se zbudi okrog dveh ali treh, pokliče enega od naju in ga dava k sebi na sredino in spimo mirno naprej do jutra. Na to smo se čisto navadili in nas niti malo ne moti, samo če oa komu to povem, me pa debelo gleda in komentira, da se bi morala bolj vztrajat, da ostane v svoji postelji. Je pa mali ravno danes star dve leti.
Jaz nisem pristaš, da otrok spi pri starših. Prav tako pa nisem pristaš tega, da se otroka pusti dreti – bo že zaspal varianta. Mislim, da otrok potrebuje občutek varnosti in občutek, da lahko izrazi svoja čustva. Jaz mojih dveh nisem pustila jokati – največ npr. 5 min, potem sem jima pomagala, da sta se pomirila, pa sta umirjena, zadovoljna, nasmejana otroka. Iz tega verjamem, da delam prav, ker vidim in vsi pravijo, da sta srečna otroka.
Jaz hčerko dam k sebi, kadar prosi, da bi spala pri meni, ali kadar ponoči joka (stara je tri leta). To pa ni pogosto in nikoli brez razloga.
Marsi kdo bi rekel, da jo bom razvadila, pa je lepo navajena sama spat, k meni gre le kadar jo je strah ali jo bolijo nogice (ta problem imamo cca 1-2x mesečno, samo ponoči), ali je kak drug problem.
Problem pri nama je, ker imava francosko posteljo in je premalo prostora za 3, tako gre ati spat v njeno (ima že taveliko), včasih se pa stisnemo skupaj. Nikogar (ne njega, ne mene) to ni nikoli motilo. Če bi ona zahtevala večkrat spanje pri nama, bi najbrž podrla posteljo in lepo na tla naštimala johije in še enega dodala.
Na dopustih vedno spimo skupaj in nam je vsem trem super (kaj je lepšega kot sladko dete, ki te zjutraj zbudi s poljubčki, božanjem in objemčki).
Mislim, da narava že ve kaj dela – če se otrok dere v drugem prostoru se enostavno ne počutim OK, če spi pri nama se oba počutiva super.
A kdo pozna kako pleme, kjer bi že majhnega otroka odrinili stran od mame v drug prostor (ne samo posteljo)?! Pa tudi naše babice in dedki so spali v istem prostoru, kot vseh devet otrok, pa sta bila vseeno še deseti in enajsti… torej so že morali znati izkoristiti trenutke 🙂
Najbolj hecno mi pa je, ko se ljudje zgražajo nad družinsko posteljo… oni tega ne počnejo in jim je čisto mimo, spet drugič pa razlagajo, kako se njihov otrok vsako noč joka in vsako jutro pride vsaj za dve uri v njuno posteljo… Adijo…
Zelo zanimivo!
Iskreno si opisala svojo stisko. Kakšno stisko doživljajo še le mame, pa tudi očetje, ki se niso tako pripravljali kot npr.ti.
Tudi jaz sem upala, da bom menstruacijo dobila čez eno leto po porodu, pa sem jo že 7 tednov po porodu, tako da sem se ustrašila, da je že kaj zapoznelega od poroda in to pri vseh treh isto. Pa bi lahko rekla da sem ekološko dojila prvih 6 mesecev, pa vse do 14-15 meseca.
Naturmama, se popolnoma strinjam. Če otrok to občasno rabi, je to ful fajn. Tudi jaz sem kot otrok rabila in sta me moja dva vzela k sebi. In se zato nisem razvadila- bila je potreba, ker me je bilo večkrat strah. Z leti sem strah prerasla in je bilo potem vse ok. A moji straši me niso zavrnili niti kot najstnico, če me je bilo strah po kakšni grozljivki. 🙂 In to mi je veliko pomenilo. Zdi se mi razlika, če je to vedno ali pa če je občasno. Mislim, da je bistveno, da daš otroku občutek varnosti. Da mu daš to, kar rabi. Če ne rabi spati pri starših ni treba to početi na vsako silo, če pa rabi, mu pač nudiš. Če mu občutka varnosti ne bomo dali starši, kdo bo?