Ko vas dnevno začnejo obhajati misli o ločitvi ... Tu so 4 vprašanja za vas

Mojca Koren Lapajne
Sobota, 13. januar 2018, 15:43
Image

V marsikaterem zakonu pridejo obdobja, ko sta zakonca drug drugemu bolj sovražnika kot prijatelja. Ko se zdi, da je razdalja med njima tako velika, da je nemogoče najti pot.

Ne govorimo o odnosih, kjer vlada nasilje. Govorimo o odnosih, kjer v nekem obdobju zakonca pozabita drug na drugega in ne najdeta več poti, ki bi vodila od srca do srca.

Gre za dogodke, občutke, dneve, o katerih se vam pred poroko še sanjalo ni. V predstavi vajinega zakona tega ni bilo, a vendar se je zgodilo: drug drugega prizadeneta, ne razumeta, ne izpolnjujeta (nerealnih?) pričakovanj, se obtožujeta, morda žalita.

V srcu vsakega od vaju se manjša ljubezen in veča zagrenjenost. In pojavi se misel: »Zakaj vztrajati pri poročni zaobljubi, ko pa je videti, da bi nama bilo kot posameznikoma bolje?«

In če se ta misel, skušnjava začne ponavljati iz dneva v dan?

1. Problemi so normalni, ločitev ni. Sploh vem, kaj pomeni ločiti se?

Problemi v zakonu so nekaj normalnega in se pojavijo v vsakem zakonu. Niso nujno uničujoči za zakon, lahko so celo konstruktivni, če jih zakonca rešujeta na pravi način.

Iz malega raste veliko. Pogosto ob malih problemih sploh ne pomislimo na ločitev, a se hitro zgodi, da pridemo do situacije, ko se zdi, da poti nazaj ni več.

Ločitev pa ni normalna. Ločevanje je dolgotrajen in boleč proces, ki pušča za seboj polomljena srca, razbita življenja, zaznamovane otroke.

Vsak par, ki se pripravlja na zakon, bi moral prisluhniti pričevanju osebe, ki je doživela ločitev. Iz njega bi lahko fant in dekle začutila, kaj je ločitev. In to bi bila prva dobra preventiva za morebitne bodoče misli o ločitvi.

2. Izrekla sva si obljubo poročno obljubo. Sva mislila resno?

Mnogi pari danes, zlasti mladi, se niso navajeno pogumno soočati s problemi. Pogosto tudi zato, ker se niso niti pripravljeni zavezati za vse življenje.

Če sta izrekla poročno obljubo, je to vajina druga močna preventiva ob skušnjavah ločitve.

Ko se v zakonu pojavijo večji problemi, imata mož in žena v izhodišču na voljo dve poti. Ali začneta razmišljati, kako bi bilo izven odnosa ali v drugem odnosu lažje. Ali pa je njuna prva misel na poročno obljubo brezpogojne zvestobe, ki sta jo izrekla ob poroki.

Slednje seveda ni garancija, da se ne bo situacija, v kateri se porajajo misli o ločitvi, še zaostrila. A pari, ki se zavedajo odgovornosti do poročne obljube, so izpostavljeni manj čerem na viharni poti krize odnosa.

3. Ne zmoreva sama. Kje lahko poiščeva pomoč?

Kljub prizadevanju obeh zakoncev, da v krizi rešujeta in znova gradita svoj odnos, pa se lahko zgodi, da se pot rešitve ne odpre. Takrat je pomembno priznanje, da ne zmoreta sama.

V zadnjih desetletjih se je razvila mreža ponudbe zakonske in družinske terapije. Poiskati pomoč psihoterapevta še zdaleč ne pomeni več stigme kot nekoč, nasprotno, v očeh vajinih bližnjih lahko pomeni celo vrednoto poguma za soočenje z zahtevno situacijo.

Priznanje, da potrebujmo terapevtsko pomoč, ni vedno lahko. Še težje je soočiti se z dejstvom težje psihične bolezni. A brez tega da poskrbimo za svoje duševno zdravje, ne moremo

Pri poti odločanja za iskanje pomoči so nam lahko v veliko podporo naši najbližji: prijatelji, sorodniki, sodelavci, ki niso v stiski in lažje vidijo, kako pomemen je ta korak za nas. Ne zapirajmo se za njihove besede.

4. »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« Kaj torej v tem trenutku želi za naju?

Vsi, ki se cerkevno poročijo, sklenejo zakrament zakona v moči Duha. Če vaju je Bog poklical v zakon in vaju brezpogojno ljubi, ima gotovo načrt za vajin zakon in vama želi pomagati. Molitev in prošnja za Božjo pomoč je zato nujna sestavina soočanja s skušnjavami ločitve.

A ni vedno lahko moliti. Morda se oba znajdeva v globoki temi, ko ne moreva moliti. Morda bi mi radi, pa naš zakonec to zavrača. Takrat lahko s preprostimi vzkliki v srcu prosimo Boga ali pa druge prosimo, da molijo za nas.

Molitev je še posebej pomembna v najtežjih primerih, ko se dejansko začne izkazovati, da poti nazaj ni več.

Morda zato, ker se ni niti začela – ko se eden od naju ali oba začneva spraševati ali morda najin zakon sploh ni bil bil veljavno sklenjen in začneva razmišljati o ugotavljanju ničnosti. Ali pa, ker je eden od naju tako hudo osebno ranjen in nezrel, da kljub vsem prizadevanjem skupna pot ni mogoča.

V takih primerih je nujno, da nismo sami, ampak je ob nas duhovni spremljevalec, ki ima ne samo dovolj izkušenj, ampak tudi ustrezna znanja. Tudi tovrstne kvalitetne pomoči je v slovenskem prostoru čedalje več in bodimo pogumni, ko jo je treba poiskati.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor