Ko ti ob otrokovi izjavi zaledeni kri

Otroci nas s svojimi izjavami pogosto nasmejijo … Toda včasih so njihove izjave take, da nam zaledeni kri.

Da so otroci duhovno zelo odprti, je nekako splošno znano. In s tem se ne obremenjujemo preveč, dokler ne izrečejo česa … hm … podobnega, kot so spodnje izjave. Prva je naša družinska. Druge pa sem našla med starševskimi zapisi na internetu.

1. Nekoč se je doma zgodilo, da se je v mračni sobi hčerka zazrla nad hladilnik in ni odmaknila oči. Ko sem jo spraševala kaj gleda, je rekla: “Teta!” in kazala nad hladilnik. To nenavadno stremljenje nad prazen hladilnik, ob dejstvu, da sem z njo sama doma, ni bilo prav nič prijetno …

Čez nekaj mesecev smo se odpravili na dopust v Veržej. Z nami je bil še en par. Nenavadno stremljenje z dvignjenim prstkom v praznino in besedo: “Teta!” se je ponovilo. Bili smo vsi prisotni in vse skupaj je izgledalo precej strašljivo, vendar smo bili tokrat v družbi in sem se uspela celo malo pošaliti: “Saj pravijo, da so otroci bolj dovzetni za duhovne stvari … Nič čudnega, da vidi kakšno ‘teto’, saj smo tik ob pokopališču!”

Tovrstni pojavi nam le potrjujejo, da v resnici obstajata tako fizični kot tudi duhovni svet.

Prijateljica me prestrašeno pogleda: “Ma, neee! Kaj me hecaš?!” Jaz se posmejim in rečem: “Ne hecam te, poglej!” S hčerko v naročju odgrnem zaveso, razgled je bil točno na pokopališče. Hčerka pa dvigne rokico, s prstkom kaže v različne smeri na pokopališču in govori: “Teta, teta, teta, teta …«

2. »Ko sem pazila na hčerko od prijateljev, sva v hiši ostali sami. Ozirala se je okrog sebe, nato pa mi zašepetala: “V hiši nisva sami!”«

3. »Moja mama je pazila na mojo hčerko, ko sem šla k zdravniku. Hčerka je sredi dopoldneva rekla svoji babici: “Oh, ne babi. Mamica danes ne bo prišla domov. Bila je v hudi prometni nesreči. Ne more priti domov k nama.” Res sem imela prometno nesrečo, v kateri sem se skoraj ubila. Zgodila se je točno v tistem času, ko je hčerka to povedala moji mami. Takrat o nesreči še nihče ni bil obveščen.«

4. »Moja sestra Hailey se je rodila točno dva meseca po prababičini smrti. Nekoč se je zbudila in nas obvestila, da je njen 95. rojstni dan. Ko smo poskušali ugotoviti, zakaj to govori, je začela jokati in nam govoriti, da ji je v resnici ime Irene (to je ime prababice) in ne Hailey. To je trajalo cel dan, naslednji dan pa se ni spomnila ničesar.«

5. »Sredi noči se je sestrica obrnila k meni, me zbudila in me vprašala: “A jih slišiš govoriti?!” Toda bila je smrtna tišina …«

6. »Sem varuška malčice, ki ravno začenja govoriti. Ko sva se sprehajali mimo pokopališča, je pokazala na površino tik nad grobovi in ponavljala: “Ljudje! Poglej! Ljudje!”«

7. »Moja triletna hčerka je nežno prepevala, ko je barvala pobarvanko. Ustavila sem se in prisluhnila, kaj poje, vendar te pesmi še nikoli nisem slišala. Vprašala sem jo, kdo jo je naučil to pesem, pa mi je odgovorila: “Gospa v moji sobi mi jo poje …”«

8. »Moja sestra mi je pripovedovala o svojem namišljenem prijatelju. “Usede se na mojo posteljo in čaka mamico. Ne sme iti domov sam, zaradi roke!« Vprašala sem jo, kaj se je zgodilo z njegovo roko, in ona mi je rekla: “Mami mu jo je povozila, ko je risal s kredo. Zato vedno joče, ker noče biti mrtev!”«

9. »Delam z otroki, ki imajo avtizem. Zadnjič je eden rekel: “Oni nas lahko vidijo, toda mi njih ne moremo.”«

Dovolj je, da iz tega razberemo, da ta svet resnično obstaja, in da je naša vera toliko bolj resnična.

Kaj storiti?

Tovrstne izjave v nas vsekakor zbudijo strahospoštovanje, zanimanje ali prestrašenost. Ko sem o tem, kaj naj starši »storimo s tem«, pogovarjala z duhovnikom, je odsvetoval, da bi starši tem vsebinam namenjali veliko pozornosti ali se z njimi ukvarjali: »Če bi ta, nam neznani svet potrebovali za naše zveličanje, bi nam Gospod to jasno dal spoznati.«

»Je pa vsekakor neznano in zato mamljivo kot prepovedan sad. Toda nevarnost ukvarjanja s tem je, da začnemo duhovni svet “tlačiti” v podobo našega fizičnega sveta. Slej ko prej začnemo s temi stvarmi manipulirati in jih prilagajati svojim predstavam. S tem pa povzročimo kvečjemu to, da smo prestrašeni, živimo v napol izmišljenih srhljivkah ali pa celo odpremo vrata zlu.«

Tovrstni pojavi nam le potrjujejo, da v resnici obstajata fizični in duhovni svet. Tudi to je del Božjega in, kot pravi sv. Pavel v pismu Rimljanom, »njim, ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu«. Zato se nam ni treba bati. Dovolj je, da iz tega razberemo, da ta svet resnično obstaja, in da je naša vera toliko bolj resnična.

Foto: picwerks.net