Ko se poslovi član družine

Ponedeljek, 4. november 2013, 5:00
Image
poslavljanje

Ali naj se od starostnika, ki se mu npr. zdravje slabša ali fizično peša, družina poslovi ali ne?

»Daj, da bi bil živ, ko bom umrl.«

Smrt ni le zaključek tega, kar je bilo, temveč daje svetlobo in vrednost temu, kar imamo.

Tako kot mladost, odraslost in starševstvo pa zakonski odnos, je tudi staranje proces, ki prinaša nove izzive in preizkušnje. V tem obdobju se celotna družina zaveda, da se bliža trenutek, ko se bo treba drug od drugega posloviti. Kdaj bo to, ne vemo. In zato je pomembno, da čas, ki je do takrat na razpolago, ni izgubljen, ampak je poln ustvarjalnega življenja. In to tako s strani starostnika kot tudi njegovih domačih.

Smrt je.

Zanimivo je, da je kljub dejstvu, da je smrt nekaj najbolj gotovega v našem življenju, to težko sprejeti. Občutek, da se naše življenje konča in da ne vemo, kdaj to bo, nas napolni s tesnobo. Vendar pa smrt ni le zaključek tega, kar je bilo, temveč daje svetlobo in vrednost temu, kar imamo.

Človek naj bi se v pozni odraslosti sprijaznil sam s sabo. Svoje življenje naj bi sprejel takšno, kot je bilo, in začel gledati na smrt kot na naravni del življenja. Samo od nas pa je odvisno, ali bo naše življenje smiselno ali ne. To je naša odgovornost. To pomeni razumeti smrt kot začetek.

Zakaj strah pred smrtjo

Smrti nas je strah predvsem zato, ker si je ne moremo predstavljati, ker je nepoznana, ker ne vemo, kdaj bo nastopila in zaradi vsega tega ostaja zavita v skrivnost. Gre bolj za stvar naše vere in življenja iz nje.

Poslavljanje

Smrti nas je strah predvsem zato, ker si je ne moremo predstavljati, ker je nepoznana, ker ne vemo, kdaj bo nastopila.

Ljudje se pogosto sprašujejo, ali naj se od starostnika, ki se mu npr. zdravje slabša ali fizično peša, poslovijo ali ne. Strah jih je, da bi se izdali, da mislijo, da bo umrl. Toda zato ne bo nič prej umrl, le lažje mu bo.

To, da se člani družine od starostnika poslovijo, je zelo pomembno, tako za njih kot za umirajočega. Slednji želi pogosto prejeti tudi bolniško maziljenje. Lepo je, če ima možnost prejeti zakrament, še ko je pri zavesti in ne tik pred zdajci, ko se sebe morda ne zaveda več.

Ob takem poslavljanju je prisotnega tudi že nekaj žalovanja, kar olajša konkretno izgubo, ko le-ta nastopi. Prav tako je čas poslavljanja priložnost za razrešitev morebitnih konfliktov, ki so že dalj časa tleli, pa jih nihče ni izgovarjal, čas za odpuščanje ter poglobitev iskrenosti v odnosih.

Žalovanje

Čas poslavljanja je priložnost za razrešitev morebitnih konfliktov, ki so že dalj časa tleli, pa jih nihče ni izgovarjal, čas za odpuščanje ter poglobitev iskrenosti v odnosih.

Še vedno je pogosto, da se na žalovanje gleda kot na znak šibkosti, čeprav je ta potreba naravna. Izogibanje žalovanju in razvrednotenje njegovega pomena ima negative posledice na posameznika in tudi na celotno družino. Nujno je začutiti celo paleto čustev, ki se ob smrti ljubljene osebe porajajo, šele nato lahko pride do preoblikovanja pogleda na svet brez pokojnika.

Vsaka izguba namreč za družino pomeni precejšen napor in izziv. Če se ga uspe lotiti iskreno in se ga ne ustraši, se lahko iz njega marsikaj novega nauči o sebi in o odnosih.

Ko ob tem spoznamo lastno umrljivost, se nam razširijo obzorja dojemanja vsakdana in celotnega življenja. 

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor