Ko se ob rojstvu soočiš s smrtjo

Študentka babištva opisuje svoje srečanje s porodom mrtvega otroka, ki je v njej zbudil velike notranje boje in jo za vedno zaznamoval …

Smrt. Beseda, ki se ji poskušamo izogniti. Stvar, ki bi praviloma morala doleteti le stare in bolne ljudi. Žal pa, v resničnem življenju ni vedno tako. Umirajo ljudje vseh starosti in mednje sodijo tudi otroci.

Poklic, za katerega se izobražujem, je povezan z življenjem. Babice spremljajo ženske v nosečnosti, med porodom ter v poporodnem obdobju. Tekom študija sem med drugim opravljala prakso tudi v porodnem bloku. Vsakokrat, ko sem prestopila prag porodne sobe ter se vključila v njeno dogajanje sem pričakovala, da se bo na koncu rodil zdrav novorojenček. Otrok, ki bo ob prihodu na svet zadihal in z jokom glasno naznanil svoj prihod.

Ko ni srečnega konca …

Zaporedje srečnih koncev pa je prekinil porod, ki je v meni povzročil globok notranji boj ter odprl mnoga vprašanja o smislu življenja. Takrat sem namreč prvikrat prisostvovala pri porodu, ki je v srca mladih staršev namesto veselja prinesel ogromno bolečine. Zaradi ugotovljene smrti ploda v maternici so pri nosečnici predčasno sprožili porod.

Zlasti se me je dotaknila stiska matere, ta se je namreč bojevala s popadki in z zavedanjem, da je na cilju ne čaka nagrada, ki bi pomenila plačilo za ves vložen trud. Tisti trenutek sem otrpnila in nemočno opazovala dogajanje, čeprav sem se zavedala da je poglavitna naloga babice ravno opora ženski. Opora v srečnih in težkih trenutkih. Soočenje s smrtjo nekoga, ki bi pravzaprav šele moral začeti živeti, me je za vedno zaznamovalo ter v meni odprla mnogo vprašanj o posmrtnem življenju.

Nepripravljena kljub pripravi

Že na samem začetku študija so nas opozorili na dejstvo, da se bomo pri svojem delu zagotovo soočili tudi z mrtvorojenostjo. Predavanja o tem, kako sprejeti dano situacijo ter hkrati pomagati staršem, sem sicer poslušala, toda bistvenega sporočila nisem ponotranjila. Predstavljala sem si, da se bom v realnosti znašla brez težav in ob tem še nudila oporo ženski/paru. Vendar sem se zmotila, kajti na mrtvorojenost sploh nisem bila pripravljena. V sebi sem začela iskati odgovor na vprašanje; zakaj se je to zgodilo ravno med mojo prakso?

Babica, ki je vodila porod, je opazila mojo nenadno otrplost ter mi dovolila, da za nekaj časa zapustim porodno sobo. Na hodniku mi je namenila nekaj prijaznih in spodbudnih besed, nato pa se je vrnila nazaj k paru. Ostala sem sama s kupom nerazrešenih vprašanj; Kaj naj rečem ženski in njenemu možu? Kako naj pristopim k porodni postelji? Naj par vprašam, ali si želi popestovati otroka ter se posloviti od njega? Kako naj svojo neumno zmedenost opravičim pred babico?

Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem se lahko vrnila nazaj v porodno sobo, toda ob mojem vstopu sta starša tiho tolažila drug drugega. Takrat sem ugotovila, da sem resnično potrebovala zelo dolgo časa, preden sem po prvem šoku »prišla k sebi«. Ženska je v naročju nemočno stiskala majhno bitje. Kljub nedonošenosti je bil otrok neizmerno lep. Moške sem do takrat redkokdaj videla jokati, toda oče, ki je poskušal tolažiti ženo, svojih solz ni skrival. Izrazila sta željo, da bi ostala sama z njim, zato sem se brez besed umaknila. Tik preden sem ponovno zapustila porodno sobo, sem lahko še enkrat pogledala njuna obraza. Izražala sta globoko žalost in bolečino.

Spraševanje o smislu

Nikogar nisem spraševala, zakaj je otrok umrl, in tako še danes ne vem vzroka, ki je povzročil smrt ploda v maternici. Kljub fakultetnim »pripravam na dogodek« me je realna situacija postavila v precej nezavidljiv položaj.

Med potjo domov sem se začela spraševati o smislu življenja. Ali Bog res obstaja? V sebi sem premlevala vse možne odgovore in šele mnogo kasneje prišla do zaključka. Ko sem pomislila, koliko zapletenih procesov se odvija v telesu ženske vse od spočetja do poroda sem ugotovila, da to nikakor ni stvar naključja oziroma »delo narave«. Nad vsem tem je nekdo drug. Bog. In preko življenjskih preizkušenj odkrivamo njegov obstoj ter se obračamo nanj. Tako spoznamo, da kljub vsem stiskam nikoli nismo sami.

Kljub tem spoznanjem pa sem v sebi še več mesecev nosila občutek krivde, ker ženski zaradi pretresenosti med porodom nisem nudila potrebne opore. Tako kot starša je izguba življenja prizadela tudi mene. Dileme o tem, ali je normalno, da me smrt otroka, ki ga pravzaprav nisem poznala, »spravi iz tira«, sem razrešila pri Interviziji, kjer sem lahko odkrito spregovorila o svojih občutkih. Sošolke so me razumele, saj so se nekatere izmed njih prav tako kot jaz soočile z mrtvorojenostjo. Pomembno je bilo, da svoje stiske nisem zadrževala v sebi in da sem spregovorila o njej. Danes se zavedam, da je normalno, da me je kot bodočo babico prizadela smrt tujega otroka, obenem pa upam, da se bom v prihodnje v težkih trenutkih znala posvetiti ženski in ji stati ob strani. 

Marija Mezeg, študentka babištva na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.